Slovenija: Poligon za vzpostavljanje družbe nadzora

Če smo prejšnjič samo opozarjali na nevarnost vzpostavljanja družbe nadzora kot neučinkovitega ukrepa spopadanja z zdravstveno krizo koronavirusa, lahko sedaj poročamo o konkretnih korakih oblasti, ki našo družbo rinejo globlje v družbo nadzora in avtokracije. Prejšnji teden je namrem vlada republike Slovenije sprejela krizni zakon, ki poleg socialnih transferjev “rešuje” tudi problem nadzora v času epidemije.

Štirinajsti člen kriznega zakona namreč slovenski policiji dovoljuje vrsto spornih prijemov, s katerimi lahko pripadniki slovenske policije kar sami od sebe (če ne gre drugače) na komunikacijske naprave posameznic in posameznikov nalagajo programsko opremo, ki jim zagotavlja informacijo o fizični lokaciji posameznice oziroma posameznika, med drugim pa zakon policiji dovoljuje vstop v zasebno bivališče, uporabo nadzornih tehnologij za ugotavljanje identitete in druge postopke.

Mogoče bi lahko dopustili mišljenje, da je v času krize dovoljeno suspendirati nekatere človekove pravice zato, da zagotovimo red in se ubranimo medicinske krize koronavirusa, a tak način razmišljanja ima več pomanjkljivosti. Prva pomanjkljivost je ta, da ni dokazano, da vzpostavljanje družbe nadzora pomeni prednost v boju s koronavirusom. Še več – zakonska določila kriznega zakona, ki slovenski policiji dovoljujejo posebne prijeme za sledenje uporabnikov bi se znali po krizi kaj hitro znajti v regularni slovenski zakonodaji s podobnim izgovorom – da gre za varnost.

Ne gre samo za teorijo. Slovenska vojska je pod krinko pandemije že dostopala do podatkov posameznic in posameznikov, pri tem pa ni jasno, kdo jim je to dovolil. Še več – ugotavljanje kršitev v primerih, ko do državnih baz podatkov nepooblaščeno dostopajo različni državni akterji je izredno težavno, hkrati pa je skoraj nemogoče ugotoviti, s kakšnim razlogom oziroma namenom.

Nadalje je problematična normalizacija takih ukrepov. Če smo bili pred koronakrizo na take posege v zasebnost izredno občutljivi, se bomo v pokriznem času hitro privadili na ukrepe, sprejete med krizo in jih sprejeli za novo normalnost. Ko bodo tako državni represivni organi v pokriznem času skušali podaljšati rok trajanja zgoraj omenjenih ukrepov (ki trenutno veljajo samo nekaj mesecev), bodo lahko kot argument navajali prav preteklo krizo in izpostavljali neoprijemljive prednosti takega nadzora. Da problema nepooblaščenega dostopa niti ne omenjamo.

Nadalje je problem vseprisotne tehnologije in izredno velikega števila vira podatkov, ki jih lahko organi povezujejo med sabo v mrežo nadzora. Če se samo spomnimo problema policijskih metod biometričnega nadzora, za katerega se še danes ne ve, ali krši veljavno slovensko zakonodajo ali ne ter kaže tudi na brezzobost nadzornih organov, kot sta informacijski pooblaščenec in varuh človekovih pravic, si lahko predstavljamo, kako široki so lahko ukrepi policije pod sedanjim kriznim zakonom, za katerega strokovnjaki že opozarjajo, da je izredno nedorečen in širok.

Kaj torej preostane državljankam in državljamo, ki so občutljivi na vrednote zasebnosti in druge človekove pravice? Trenutno razen pozornosti in javnega izrekanja proti takim ukrepom – nič kaj dosti. A stvar se bo spremenila v trenutku, ko bo kriza končana. Takrat bomo potrebovali političen pritisk na odločevalce, s katerim jih bomo morali opozoriti na njihove obljube o začasnosti ukrepov. In jih hkrati prepričati, da gre za take nenormalnosti v normalni družbi ni prostora.