COVID-19 aplikacije: Zasebnost in uporabnost

Še enkrat se moramo pogovoriti o tehnodeterminističnih rešitvah družbenih problemov, s katerimi vladajoči napovedujejo rešitev koronavirus zdravstvene krize. Bolj konkretno – pogovoriti se moramo o aplikacijah za sledenje okužb s koronavirusom, ki se povsod po svetu pojavljajo kot homeopatska rešitev za zajezitev zdravstvene krize.

Tehnološke rešitve se od začetka pandemije drži predznat objektivnega odrešenika, ki bo z nevtralnim, strokovnim in uporabnim pristopom kirurško odstranil jedro problema (okužbo z virusom COVID-19) in se izogibal kršitvam naših zasebnostnih pravic ter pretiranim zbiranjem naših medicinskih, lokacijskih in drugih vrst podatkov. Pri tem se seveda pozablja, da je realnost v večini primerov ravno nasprotna, da gre v veliki večini aplikacij za medicinski placebo, ki pa ima lahko konkretno negativne posledice za našo zasebnost.

O čem se sploh pogovarjamo?

Vedno, ko se odpre novo tržišče, imate na njem takoj poplavo inovacij. COVID-19 aplikacije za sledenje okužbam niso nič drugačne, tako lahko v več kot štiridesetih svetovnih državah beležimo več kot sedemdeset različnih vrst mobilnih aplikacij v povezavi s koronavirusom. A bodite pozorni! Niso vse aplikacije enake po funkciji, niso vse aplikacije enako nevarne za zasebnost in niso vse aplikacije enako neučinkovite v zajezitvi okužb.

Aplikacije v praksi delujejo nekako takole: uporabnik si na svojo napravo naloži aplikacijo in vanjo vnese svoje podatke o okuženosti s koronavirusom. Nato med sprehajanjem po svetu nosi telefon s seboj ter spremlja obvestila na njem. Telefon na podlagi enega od treh protokolov (pridemo tudi do njih!) spremlja okoliške telefone in v primeru, da se znajde zraven uporabnika s telefonom, ki se je označil kot okuženega, sproži alarm. To je vse.

Gotovo ste tudi vi že opazili problematične točke, s katerimi se srečujejo uporabniki in razvijalci aplikacij za zajezitev okužb s koronavirusom. Prvi problem je zagotovo večinoma prostovoljna raba aplikacij. Za razliko od represivnih režimov, kjer s zakoni ter kaznimi zapovedujejo obvezno rabo aplikacij (Kitajska in podobne države), je večina aplikacij v zahodnem svetu za uporabo prostovoljna oziroma neobvezna.

Vse aktualne aplikacije za svoje delovanje uporabljajo enega od treh naslednjih protokolov, s katerimi se pametni telefoni z aplikacijo povezujejo med seboj. Prvi se imenute PEPP-PT (Pan-European Privacy-Preserving Proximity Tracing) in je osnovan na centralizirani ravni. Aplikacije se povezujejo v centralno bazo, kjer so shranjeni vsi podatki, ki se nato prepošiljajo nazaj na posamezne pametne telefone.

Ker je celotna zadeva zaradi centraliziranega pristopa izredno zasebnostno škodljiva, se je pojavila alternativa – DP-3T (Decentralised Privacy-Preserving Proximity Tracing), ki za zbiranje podatkov ne uporablja centralnega podatkovja, temveč se pametni telefoni povezujejo individualno. Kot tretji protokol se omenja protokol, ki ga skupaj razvijata Apple in Google in prav tako temelji na bluetooth tehnologiji, omogoča pa izmenjavo podatkov med Android in iOS pametnimi telefoni.

Na podlagi teh protokolov nato razvijalci pišejo posamezne aplikacije, ki so med seboj lahko zelo različne. Trenutno v zahodnem svetu najbolje kaže protokolu, ki ga razvijata Google in Apple, saj bazira na funkcijah operacijskega sistema, ki ne zahteva dodatnih upravljalcev, še vedno pa je uporaba prostovoljna in ne deluje na vseh telefonih.

Kaj pravi praksa?

Za trenutek preskočimo problem tehnodeterminizma in se ognimo izzivu zasebnosti ter se raje vprašajmo – ali aplikacije v praksi dejansko omejujejo širjenje virusa COVID-19? Rezultati so… nedoločljivi.

Ker aplikacije v času pisanja tega prispevka uporablja že več držav, lahko pregledamo izkušnje s terena. Francija nad uporabo ni navdušena, uporabniki še manj. Islandija ima podoben problem, čeprav je uporabnikov aplikacije izredno veliko. Nemčija na to pot stopa pozno, z izredno drago aplikacijo in skepso glede kritične mase uporabnikov. Velika Britanija se po katastrofi razvoja lastne aplikacije sedaj odloča za pristop, ki ga promovirata Google in Apple.

Drugod po svetu je situacija drugačna, a podobna. Predvsem v Aziji, kjer države prenavljajo družbene sisteme na podlagi aplikacij za sledenje okužb in kjer navkljub drugačni kulturi aplikacije ne dosegajo želenih učinkov.

Slovenci pregovorno čakamo. Čeprav oblasti že dalj časa navijajo za uporabo aplikacije za sledenje, je tukaj razvidna dolgoletna slovenska strategija posvajanja novosti, ki temelji na zgledih na Zahodu. Slovensko ministrstvo za zdravje sicer po dosedaj znanih podatkih razmišlja o decentraliziranem pristopu, ki ga uporablja tudi Nemčija, zanimivo pa bo videti, ali bodo vlogo pri dokončni odločitvi razvoja aplikacije igrali tudi nemški rezultati na tem področju.

Aplikacije: Strup za zasebnost

Za konec se ozrimo še po negativnih plateh uporabe aplikacij.

Čeprav politika v Sloveniji zagovarja uporabo aplikacij in pri tem posega po žaljivkah, s katerimi skuša diskvalificirati nasprotnike tega tehnodeterminističnega pristopa, ki se v večini dosedaj zbranih podatkih izkazuje za neučinkovito tehnološko homeopatijo, je treba biti na tem mestu jasen.

Aplikacije, ki na kakršenkoli način zbirajo in obdelujejo zdravstvene podatke o uporabnikih, so veliko zasebnostno tveganje. Aplikacije, ki podatke predajajo v obdelavo tehnološkim gigantom, so veliko zasebnostno tveganje. Aplikacije, ki so trenutno na razpolago, so v veliki večini primerov samo relativno slab tehnološki dosežek.

Pavšalne politične izjave ljudi, ki bi radi izpadli moderno, tega ne spremenijo. Samo dodatno dokazujejo, kako pozorni moramo biti na politične blodnje, ki bodo imele konkretne posledice za našo zasebnost in ki jih podpirajo vladarji z izredno slabo zgodovino netransparentnega uvajanja sistemov nadzora.