Pogovoriti se moramo tudi o odgovornemu poročanju javnega medija v primeru Covid-19 sledilne aplikacije.

Dva prispevka, eden v Studio ob 17h na prvem programu nacionalnega radia, drugi v oddaji Odmevi na Televiziji Slovenija namreč kažega na to, da javni medij o tem problemu poroča izredno pristransko, servisira predvsem vlado in gospodarske interesne skupine in popolnoma ignorira kritično javnost ter stroko, ki že od samega začetka opozarja na problematičnost aplikacij za sledenje.

“Zasebnosti tako ali tako ni!”

Pri tem oba medija utrjujeta floskule zagovornikov družbe nadzora, ki so popolnoma nelogični in kažejo na ideološko slepoto ter siljenje v družbo nadzora, pri čemer ni jasno, ali jo zagovorniki sploh razumejo.

Ustavimo se najprej pri radijski razpravi, ki je soočila štiri sogovornice in sogovornike: Tina Bregant, državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje, Jelena Burnik, vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri informacijski pooblaščenki, Filip Dobranić, Inštitut Danes je nov dan, Marko Grobelnik, glasnik digitalnih tehnologij in raziskovalec.

Na prvi pogled uravnotežena razprava, kjer imate predstavnike stroke, javnosti in državne oblasti, a se hitro izkaže, da gre v bistvu za nepravičen boj tri proti enemu.

Tina Bergant kot promotorka vladnih pobud zagotovo ne bo glas razuma v tej razpravi. To bi prej pričakovali od Marka Grobelnika, glasnika digitalnih tehnologij, za katerega pa se izkaže, da je v konfliktu interesov. Zaposlen je namreč na Institutu “Jožef Stefan”, ta pa prek pobude Digitalna koalicija z vladnimi silami sodeluje na področju digitalnih kompetenc. Proti pričakovanjem je tako Grobelnik v oddaji vprašanja glede zasebnosti aplikacije komentiral s pavšalnim: “Tako ali tako zasebnosti ni!”, medtem ko se je kot edini branik izkazal Informacijski pooblaščenec in njegova predstavnica v oddaji, dr. Jelena Burnik.

Celotna razprava je na daleč smrdela po tehnodeterminizmu, kjer se ne voditeljica ne gostje niso ustavili že pri izvornem problemu: “Ali aplikacije sploh rešujejo problem?” Več poročil iz tujine, ki aplikacije že uporablja, prinaša val tehnorazočaranosti, kjer vlade in ljudje še enkrat ugotavljajo, da so aplikacije vsaj popolnoma nekoristne, če ne že nevarne.

“Sodobna tehnologija bo rešila družbo!”

Na podoben način sta v Odmevih zadevo zastavila pravnik Matej Avbelj in voditeljica Rosvita Pesek. Izhodišče je bilo podobno tistemu v radijskem studiu, se pravi, da je aplikacija absolutno dobro, gre pa za problem nekaterih kritikov, ki samo kritizirajo, nič pa ne delajo. To je bilo jasno v prvem izvajanju gosta, ki je povedal: “Želeni cilj pa je, s pomočjo sodobne tehnologije omejiti širjenje okužbe, tako da bi lahko čimbolj normalno živeli.”

Hudo problematična izjava, ki frazo “sodobna tehnologija” vrinja na popolnoma neprimerno mesto. Pomeni namreč, da je tehnologija nujen ukrep pri boju proti pandemijo, kar še zdaleč ni res. Tehnologija je v tem primeru pravzaprav oblika represije nad posameznikom, ki ne upošteva direktiv in navodil, kar je popolnoma kontradiktorno izjavi. Gremo naprej.

Tako voditeljica kot gost zagovornike zasebnosti označita kot moteče. “Želel bi si, da bi Informacijski pooblaščenec povedal, kako naj bo aplikacija narejena, da bo v skladu s slovenskim in evropskim pravnim redom, ne pa samo, kaj vse je z njo narobe,” je naslednja izjava, ki dviguje obrvi. Naloga Informacijskega pooblaščenca je opozarjanje na neskladnosti, ne pa razvijanje aplikacij. Poleg tega je Informacijski pooblaščenec večkrat jasno povedal, katere cilje bi morala aplikacija zasledovati na področju zasebnosti (ena, dva, tri, štiri), tako da res ne razumemo zavajanja pravnika Avblja.

“Gre za takoimenovane človekove pravice!”

A to še ni vse. Sogovorca se dotakneta tudi človekovih pravic – oziroma, kot jih uvede voditeljica: “Tisto, o čemer se sama večkrat sprašujem, so takoimenovane človekove pravice posameznika. Sprašujemo se o pravicah okuženih – kaj pa moj interes, da izvem, da sem bila v stiku z okuženim? Zakaj država ne skrbi za moj interes, da jaz ostanem zdrava?” vpraša gosta.

Oprostite, ampak… takoimenovane pravice?! A to še ni najhuje. Avbljev odgovor je namreč še večji biser. Takole začne: “V liberalni demokraciji mora v prvi vrsti vsak posameznik odgovorno in sam poskrbeti za svojo varnost. Zato bi jaz in mislim, da tudi večina državljank in državljanov, podprli idejo prostovoljne aplikacije. Vendar prostovoljnost zahteva veliko odgovornost posameznika, da jo bo dejansko pravilno uporabljal. Ko gre za javno zdravje, je vedno tako, da varujemo agregat, varujemo kolektiv, ki ga varujemo prek odgovornega ravnanja posameznika.”

Gospod Avbelj mogoče misli, da je v Združenih državah Amerike oziroma neki drugi državi. Da je posameznik prvi odgovoren za obrambo, je namreč floskula iz “nekega drugega režima,” pri nas imamo za to pravno in socialno državo in državno vojsko.

Nato Matej Avbelj preide na družbeno komponento. “Odgovornost posameznika je pri prostovoljni aplikaciji velika, varovati je treba agregat,” pravi.

OK, ampak – saj vemo, da zakonski okvir določa skupine ljudi, ki bodo morali OBVEZNO uporabljati aplikacijo in bodo šli lahko tudi v zapor, če tega ne bodo delali? In saj vemo, da je zakonski okvir potreben RAVNO ZARADI NEODGOVORNIH POSAMEZNIKOV, ki so kršili vladne odloke o karanteni? Kdo nam lahko potem zagotavlja, da bo aplikacija res prostovoljna? Če ignoriramo vprašanja o dejanskemu delovanju aplikacije, problemu lažnih prijav, problemu nedelovanja, o katerih se nihče ne sprašuje?

“Če cepite otroke, ste ZA aplikacijo!”

Na koncu prispevka gost poskrbi za še zadnji žebelj v krsto. “Primerjajmo to s cepljenjem – če nekoliko karikiram,” pravi Matej Avbelj. “Pri nas se v okviru koronavirusa borimo proti obvezni aplikaciji, hkrati pa trimesečne dojenčke obvezno cepimo in jim injiciramo določene stvari v njihovo telo. Tu je neka diskrepanca in nesorazmerje.”

Še enkrat preberite zgornji citat. Človek primerja cepljenje z mobilno aplikacijo in govori, da je to eno in isto in da smo tisti, ki med temi dvemi stvarmi ločujemo, v bistvu hinavci. Primerjava je tako neprimerna, da si v bistvu ne zasluži dekonstrukcije, a vseeno poskusimo.

Da bi primerjali cepiva in aplikacijo, je namreč potrebno pozabiti na več dejstev. Pozabimo dejstvo, da se cepiva testirajo in da jih za razliko od aplikacije ne razvijajo v okviru vlad. Da morajo cepiva zadostiti standardom in da PREVERJENO DELUJEJO. Da imajo dosedaj uporabljene aplikacije za sledenje virusu zelo slab rezultat zagotavljanja dejanskega sledenja, da so v najslabšem primeru uvod v družbo nadzora in da s cepivi nimajo nobene veze.

Zakaj javni medij trobi v vladni rog?

Na koncu se lahko vprašamo, zakaj javni medij tako strastno zagovarja tehnodeterministične mokre sanje, ki so v resnici nočna mora za zasebnost? Zakaj zagovarja uvajanje nepreverjenih in v večini primerov nedelujočih metod boja s pandemijo? Gre za neizobraženost urednikov in novinark ter novinarjev ali za načrtno dejanje? Zakaj novinarke in novinarji gostov ne lovijo na pavšalnih floskulah, ki kažejo na podoben problem?

Na podoben način bi lahko preizprašali navdušenost nad tehnodeterminističnim pogledom na pandemijo, čeprav zato ni nikakršnih dokazov. Pomislite – problem koronavirusa je v Evropski uniji prisoten nekje od februarja 2020. V slabih šestih mesecih smo izoblikovali družbeni konsenz, da bomo pandemijo rešili z informacijsko tehnologijo, ki se dosedaj na tem področju ni izkazala, je pa večkrat pokazala gnilo zobovje družbe nadzora in ugrabljanja javnega s strani zasebnih interesov.

Navkljub jasnim in glasnim kritikam stroke in javnosti tehnodeterministična mašina melje vse pred sabo, hkrati ji odločevalci nočejo nastaviti ogledala odgovornosti. Nedorečenost zakonskega predloga uvajanja aplikacije za nadzor, pomanjkljiv nadzor in grožnja s sankcijami so samo simptomi izvornega problema, ki se ga nihče noče lotiti.

“…da bi lahko normalno živeli.”

Življenje v družbi nadzora bo vse prej kot normalno. Življenje v družbi tehnodeterminističnega reševanja družbenih problemov bo vse prej kot normalno. Erozija zasebnosti se pod krinko reševanja zdravstvene krize nadaljuje, nihče se ne sprašuje več o vzrokih zanjo. Ko trčita “kapitalizem katastrofe” (disaster capitalism) in “kapitalizem nadzora” (surveillance capitalism) dobimo “disaster surveillance” (katastrofo nadzora). Do konca nenormalno. V imenu normalnosti.

Se ti zdi to pomembno?

Projekt Eticen.it nastaja v sklopu zavoda Državljan D. Zavod se ne financira z državnim denarjem, temveč denar za delovanje pridobiva tudi z donacijami aktivne javnosti. Če ti je tematika nadzora in krčenja državljanskih pravic pomembna, razmisli o podpori.

Naše delovanje pokriva več različnih področij, od digitalnih pravic, medijske pismenosti in aktivnega državljanstva. Več o naših aktivnostih izveš na spletišču zavoda Državljan D.