Prihajajo pametna mesta, nočna mora za demokracijo

V Slovenijo se še dalj časa plazi najnovejša ideologija tehnodeterminističnega neoliberalizma – pametna mesta. Človek se sploh ne zaveda, kako agresivno telekomunikacijska podjetja in njihovi partnerji že več let manjšim občinam ponujajo infastrukturne rešitve za vzpostavitev omrežja pametnega mesta brez jasnih prednosti za občanke in občane in z zelo jasnimi prednostmi za lastnike omrežij.

S pametnimi mesti se namreč vzpostavljajo pogoji za refevdalizacijo javnega prostora, kjer ima lastnik tehnologije, ki sili v vse pore javnega življenja in prostora, popoln nadzor nad vsemi aspekti upravljanja s tem prostorom. Senzorji za merjenje različnih spremenljivk (kvaliteta zraka, pretočnost prometa…), sistem videonadzora (uradno za regulacijo prometa in merjenje pretočnosti), senzorizacija vseh ostalih sistemov (javna razsvetljava, koši za smeti, parkirna mesta…) namreč omogočajo priklop kompleksnih sistemom za nadzor in zbiranje podatkov o meščankah in meščanih na celotnemu območju urbane poselitve.

Pametna mesta se širijo po Sloveniji

Vzemimo najnovejši primer – Selnico ob Dravi. Z manj kot tisoč petsto prebivalci je ta občina na nivoju srednje šole v Ljubljani, a vendarle se lahko “pohvali” s projektom pametnega mesta. Letos so namreč s Centrom za pametna mesta in skupnosti izvedli projekt “pametnih košev za smeti”, ki jih je mogoče nadzirati na daljavo, preverjati, kdaj so polni in optimizirati odvoz smeti. Citat županje Vlaste Kermlej iz stranke SDS je preroški: “Za koliko se bodo stroški dejansko znižali, še ne vemo, ker mora sistem nekaj časa delovati.”

Čeprav je nosilec projekta na Centru za pametna mesta in skupnosti načeloma mariborska Univerza, v njem najdemo tudi predstavnike industrije – Petrol, Energija plus (hčerinsko podjetje Elektro Maribor) in ostali, ki odločajo o tem, na kakšen način se bo projekt vodil, katere tehnologije bo uporabljal in kdo bo imel od tega največ koristi.

A če bi mislili, da je leto 2020 začetna točka pametnih mest v Sloveniji, bi se zmotili. Ta lovorika pripada Novemu mestu in projektu Telekoma Slovenije, ki je leta 2018 podpisal pogodbo o triletnem sodelovanju na tem področju. Tako bosta “v okviru projekta (bosta) Telekom Slovenije in SAP Slovenija v občini Novo mesto zasnovala naslednje napredne rešitve: spremljanje zasedenosti javnih parkirnih prostorov, merjenje kakovosti zraka (okoljska senzorika), zajem in merjenje porabe vode in energentov, razvoj pametne ulične razsvetljave in merjenje zadovoljstva občanov.”

Potem so tukaj še Maribor, Koper, Idrija… vsa ta mesta so namreč v preteklih leti z industrijo podpisala tak ali drugačen sporazume o sodelovanju na področju digitalizacije mestnih središč, uvajanja senzorne tehnologije za merjenje kvalitete zraka, prilagajanja javne razsvetljave, optimizacije odvoza odpadkov, javljanja zasedenosti mestnih parkirišč…

Privatizacija javnega prostora

A čeprav se zdijo pametne tehnologije pametnih mest res pametne, je celotna ideja nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi določeni skupnosti. S prepletanjem senzorjev po javnih prostorih, s katerimi odločevalci oziroma zasebno podjetje dobesedno ugrabijo javni prostor in si ga podredijo, se namreč odpira novo poglavje informacijske družbe, ki temelji na fevdalizmu interneta.

V tujini so taki projekti že pogoreli, spomnimo se samo projekta Google Toronta, medtem ko se trend pametnih mest širi predvsem po azijskih državah, ki imajo v urbanih središčih že pregovorno prednost na področju povezljivosti in digitalne infrastrukture ter jih ne obremenjuje zasebnostna zakonodaja. In čeprav imamo v regiji kar nekaj dobrih praks (Dunaj je že vrsto let na vrhu lestvic razvoja pametnih mest, poudarja pa razvoj okrog človeka), se v Sloveniji večina projektov po mestih odvija brez javnih razprav, hitro in enostavno, z javno-zasebnimi partnerstvi.

Zanimivo je tudi dejstvo, da se skoraj vsi projekti pametnih mest v Sloveniji fokusirajo na ista področja in da pri skoraj vseh projektih najdemo samo manjše število podjetij, ki to storitev ponujajo (Petrol Slovenije, Telekom Slovenije, SAP, elektro podjetja…). Gre za kartelni dogovor, kjer skušajo določena podjetja pridobiti “prednost domačega terena” in si z razpletanjem omrežij zagotoviti, da bodo vedno korak pred konkurenco?

Močni pritiski na odločevalce

Podjetja v zadnjih letih vršijo lobistični pritisk na županje in župane manjših mest in jih izrabljajo za testirni poligon tehnologij pametnih mest. Izbor ni naključen – tehnologije namreč še niso stestirane, zato gre lahko marsikaj narobe. Hkrati se podjetja zavedajo, da si je potrebno na tem področju najprej nabrati nekaj referenc in nato z njimi skušati vplivati na velika mesta, upajoč, da bodo ta klonila pod pritiskom večine.

Hkrati gre po naših informacijah za sladke posle – občine s projekti nimajo nobenih stroškov, vse naredijo podjetja sama. Občine morajo samo “ponuditi poligon” za izvajanje aktivnosti digitalizacije, kar v bistvu pomeni, da gre za razprodajo družbenega premoženja – tako fizičnega prostora kot tudi zasebnosti posameznika, ki se v večini primerov sploh ne zaveda vseh načinov spremljanja javnega življenja.

Ko ima enkrat podjetje namreč nadzor nad omrežjem (bodisi gre za omrežje pametnih smetnjakov, bodisi gre za elektro-omrežje…) lahko na tej platformi dodaja nove grozde tehnologije, jih oddaja podjemnikom oziroma vrši druge vrste spletnega fevdalizma.

Medijska kampanja v polnem teku

Pri tem početju industrija dobiva podporo tudi v medijskem prostoru. Časnik Večer je zadnji primer organizacije konference v sodelovanju z mobilnim operaterjem A1, ki na izrazito problematičen način načenja problem pametnih mest in cilja odločevalce, ki bodo tako dobili izredno enostransko informacijo, brez opozoril glede ključnih problemov te smeri razvoja družbe.

Da na konferenci nastopa tudi evropski poslanec Franc Bogovič, ni nič čudnega – gospod se je že pri boju za nevtralnost interneta izkazal za velikega prijatelja telekom industrije, njegov projekt “pametnih vasih” pa že dalj časa širi propagando glede nujnosti totalitaristične digitalizacije javnih prostorov. Bolj skrbi drža časnika Večer – zakaj bi neodvisen medij, ki bi moral kritično interpretirati razvojne smernice, kot soorganizator sodeloval pri promociji samo ene strani?

Pa to ni edini primer. V Sloveniji že dalj časa spremljamo javne dogodke industrije, ki so namenjeni predvsem lobističnim pritiskom industrije na lokalne odločevalce, ki pri sebi ne zmorejo pravih argumentov za zavrnitev. Kako naj bi jih, če jim industrija (skoraj) zastonj ponuja nekaj novega, hkrati pa se kritike koncepta pametnih mest skorajda ne sliši, saj ga mediji ne pokrivajo?

Obstajajo dobre prakse

Ironija je, da na področju digitalnega razvoja urbanih okolij obstajajo dobre prakse. Samo poglejte primer Barcelone, ki že dalj časa postavlja standarde v urbanističnemu razvoju pametnih mest, ki v ospredje postavlja zasebnost in posameznika ter vodi trdo igro s telekom industrijo. Seveda za to v prvi meri potrebujete pametne ljudi, ki bodo v imenu mesta zagovarjali interese meščank in meščanov, ne pa industrije.

Ni namreč problem tehnologija sama po sebi, temveč pravice do uporabe te tehnologije in ureditev razmer moči na tem področju. Na žalost lahko v Sloveniji iz izjav lokalnih odločevalcev vidimo, da smo še daleč od položaja, v katerem bo mesto postavljajo pogoje industriji in ne obratno.

A časa zmanjkuje. Podpisovanje pogodb in nameščanje tehnoloških rešitev namreč vse bolj cementira položaj lokalnega prebivalstva in daje moč v roke lobistom ter predstavnikom industrije, ki imajo samo en cilj – vzpostaviti nove pogoje oligopola, kjer bodo pravila igre v celoti v njihovih rokah.

Leta 2018 smo v zavodu Državljan D izvedli edino kampanjo v zadnjih letih, ki se je osredotočala na odgovoren razvoj tehnologije in opozarjala na pasti oligarhičnega razvoja pametnih mest. S serijo “Smart cities, dumb idea” smo izpostavili probleme takega pristopa ter opozorili na praktične težave, ki nas čakajo v prihodnosti.