Dileme dokumentarca The Social Dilemma

Da so Facebook, Google in ostali velikani svetovnega spleta velik problem, ni treba posebej poudarjati. Dosedaj smo se z njimi ukvarjali predvsem na ravni potrošnika in ponudnika storitve, kjer je bila odgovornost prepuščena posamezniku in njegovemu znanju ter zavesti ter samoregulacijskemu čutu industrije osebnih podatkov.

V času vedno glasnejših pozivov po regulatornemu ukrepanju na področju digitalnih velikanov družabnega spleta se je eden od teh velikanov odločil, da bo skušal problem družabnega spleta in podatkovne družbe prikazati na poljuden in razumljiv način.

»V čem je problem?«

Dokumentarec “The Social Dilemma”, ki ga lahko te dni gledamo na platformi Netflix po eni strani ponudi zanimivo paleto mnenj digitalne industrije in njenih kritikov, a hkrati (p)ostane del problema. V njem namreč prek bivših sodelavcev podjetja Facebook in drugih kritikov namreč dobimo uvid v več problemov, povezanih z družabnim spletom, a zelo malo premisleka o rešitvah.

Prvi problem je že fokus – večina dokumentarca se osredotoča na podjetje Facebook, čeprav bi lahko podobne probleme izpostavili tudi pri drugih digitalnih velikanih. Ravno ta fokus je dvorezen meč – po eni strani sicer enostavno naveže stik z gledalcev, ki to digitalno storitev dobro pozna, po drugi strani pa ravno zaradi omejevanja pogleda na eno storitev pri gledalcu vzbudi občutek enega gnilega jabolka v sodu.

Še več – naštevanje problemov, povezanih s tem omrežjem, se zdi simptomatično in pretirano v smislu, da je za VSE našteto kriv samo Facebook. To daje kritikom dokumentarca lahko delo pri diskreditaciji vsebine ter jim omogoča, da debato speljejo na svoj mlin. In končno – ravno ta uporaba ednine (What’s THE problem?) še dodatno razvodeni že tako vodeno kritiko trgovine z našimi podatki, enega najmočnejših svetovnih lobistov in kanalizatorja sovraštva ter družbe nadzora.

»Grozno je!«

Bivši ustvarjalci storitev koncerna Facebook, ki danes vsi po vrsti še vedno delajo v industriji in še vedno na mestih, ki se oglašujejo z istimi krilaticami kot njihov bivši delodajalec, so namreč v dokumentarcu polni kritike in samorefleksije, ki je pripeljala v trenutno situacijo. Pojasnjujejo delovanje, opozarjajo na posledice in se hkrati opravičujejo, da tega v času svoje zaposlitve »niso imeli v mislih«.

Gre za klasično metodo samoviktimizacije, kjer so velika korporacije ločene od zaposlenih in kjer so vsi zaposleni žrtve sistema. Dokumentarec nikoli ne izpostavi problema odgovornosti posameznika na strani proizvajalcev tehnologije, temveč osebno odgovornost prihrani samo in samo za uporabnika teh storitev.

Ta binarni odnos med ponudnikom storitve in njenim odjemalcem je drugi problem, ki v povezavi s tehnodeterminističnim pristopom reševanja »problema Facebook« v dokumentarcu Social Dilemma podčrta nekoristnost njegovega premisleka.

»Nismo tako mislili!«

Za trenutek bi se ustavil ob izgovoru nenamenskosti ustvarjanja globalnega nadzornega sistema, ki ga zlorabljajo tudi državne varnostne agencije in represivni režimi za preganjanje manjšin. Ameriški pragmatizem tukaj namreč pogrne na celi črti, saj se pot od odrešitve konča z izrekanjem o »misli« na produkt, ne pa pri dejanskemu produktu.

Tako je ob naštevanju vpletenosti Facebook korporacije v preganjanja verske manjšine na Kitajskem, vlogi pri trpinčenju mladine, preprodajanju naših podatkov in sooblikovanje družbe nadzora in vseh ostalih faktorjih edina obramba skesanost in opravičilo: »To res ni bil naš namen!«

A to opravičilo in skesanost je hujše od molka. Odpira namreč nova vprašanja, na katera bi si morali odgovoriti, če bi hoteli res problematizirati dejstvo, da imamo v primeru internetnih velikanov (med katere sodita tako Apple kot Google, pa tudi Amazon, Netflix in ostali) opravka z mehanizmi, ki v nekem trenutku uidejo izpod nadzora lastnikov.

»Delete Facebook!«

Tako lahko v prvem delu dokumentarca poslušamo pojasnila in izpovedi inženirjev, oblikovalcev, vodji projektov in ostalih delov ustroja digitalne industrije, ki razlagajo, na koliko različnih načinov so oblikovali storitev, da je kar najbolj zasvojljiva, kako so poskrbeli tudi za regulatorne in pravne okvire, ki so jim šli na roko, kako so skratka celotno zadevo premislili do potankosti. Temu sledi vitje rok in opravičevanje, ki smo ga opisali zgoraj in na koncu pride rešitev: »Delete Facebook!«

Rešitev izgleda preprosta, elegantna in razumljiva. Če smo ravnokar porabili uro časa za beleženje vseh napak, ki jih ima Facebook omrežje, je edina logična stvar, da oboroženi z novim znanjem sprejmemo odločitev in prenehamo z uporabo. A zadeva niti približno ni tako enostavna.

Najprej je tukaj problem fizične zasvoljivosti. Facebook je namreč zasnovan na podoben način kot igralni avtomati na srečo, kar pomeni, da ni vse v rokah uporabnika. Nato je tukaj problem družbene komponente, kjer ljudje s pomočjo tega omrežja vzpostavljajo in držijo skupaj svojo dejansko socialno mrežo. Tukaj je še problem ekonomije – v nekaterih državah po svetu je Facebook edina digitalna vez z okoljem, saj je podjetje s t.i. zero rating pristopom ugrabilo telekomunikacijski trg. Če nisi na Facebook omrežju, te dobesedno ni.

Tega problema se dokumentarec ne dotakne. Vmes sicer slišimo pozive k regulatorni rešitvi, nekaj minut je sicer res namenjeno tudi političnim razpravam na tem področju, a le kot odmev, ne rdeča nit celotne zgodbe.

»Začetek nekega pogovora o…«

Tudi opravičevanje napak dokumentarca s floskulo o »odpiranju pogovora o problemu« je prozorno. Problem je namreč že večkrat definiran, podčrtan in obkrožen z rdečo barvo. Da se leta 2020 o »problemu Facebooka« pogovarjamo z začetne pozicije je neodgovorno in problematično.

Namesto tega bi morali natančno opisati specifične probleme in nato ponuditi specifične rešitve zanje. »Too big to fail« floskula namreč pride v poštev samo takrat, ko kritiko jemljemo kot uniformni nagovor brez nians. Če na problem pogledamo s pozicije večih izzivov, ki jih povezuje samo blagovna znamka, so rešitve veliko učinkovitejše in predvsem – vpletemo lahko veliko večje število akterjev, ki na svojemu delu problema delajo samostojno.

Dokumentarec tako zgreši tarčo, prevali vso odgovornost na končnega uporabnika in probleme tehnodeterminizma rešuje z novimi tehnodeterminizmi. Mogoče je čas, da se začnemo pogovarjati o tem, kako bi se morali začeti pogovarjati o družbenih problemih. Navsezadnje je tudi to velik problem.