Konec poslovnega leta je idealna priložnost, da v praksi preverimo, kako so se različni akterji informacijske družbe obnašali v iztekajočemu se letu. Oglejmo si poslovna poročila glavnih posredovalcev vsebin (Facebook, Google, Twitter) in jih postavimo ob bok dogodkom na posameznih omrežjih v letu 2020.
Problem: “Market likes this”
Digitalna industrija je v letu 2020 zabeležila nove uspehe na področju rasti in zaslužkov od svojih glavnih storitev.
The Google earnings report, which showed better than expected revenue and earnings, provides a snapshot of the company’s massive search and advertising operations, two key aspects of the company’s business that have drawn the most scrutiny from antitrust regulators. (vir)
Facebook’s third-quarter earnings and revenue beat Wall Street’s expectations even as advertisers boycotted the social network to put pressure on the company to do more to combat hate speech. (vir)
Twitter’s revenue and earnings grew faster than Wall Street expected in the third quarter, as the US election and the coronavirus pandemic encouraged people to remain glued to the social network. (vir)
YouTube brought in $5 billion in advertising revenue in the third quarter of 2020 — a sign that advertisers who pulled back on their spending because of the coronavirus earlier in the year may be returning to something resembling normal. (vir)
Če bi sodili po tržnih rezultatih, bi lahko sklepali, da so vsa podjetja v letošnjem letu odlično opravljala svoje delo in da je vse OK. A v kolektivnem spominu bi nam morale ostati zgodbe, kot so recimo zgodbe o Googlovem ugrabljanju prioritizacije vsebin, sodelovanju z nadzornimi organi, razvijanje tehnologije v vojaške namene, pozabiti ne bi smeli na Facebookove vdore v zasebnost in kolektivno sodelovanje v distribuciji smrtonosnih laži in propagande.
Izgovor: “Samoregulacija bo poskrbela za vse probleme!”
Industrija se še vedno na vse pretege otepa kakršnekoli zakonske regulacije in vedno znova igra na note samoregulativnega valčka, ki postaja vedno bolj tragičen. Če kaj, se je v letu 2020 pokazalo, kako je samoregulacija RES samo pravljica za lahko noč in kako glavni akterji začnejo reševati težave samo takrat, ko se zgane javno mnenje oziroma političen pritisk. Vprašajte se – zakaj bi industrija, glede na zgornje poslovne rezultate, spreminjala očitno zelo profitabilen model delovanja?
A težava ni samo v izredno profitabilnem poslovnem modelu, težava je tudi v izredni kompleksnosti okolja, v katerem posamezne poteze določenih javnosti ne pomagajo dosti. Tako smo leto doživeli bojkot oglaševalcev, bojkot uporabnikov in več poskusov vzpostavljanja regulatornega okvirja, pa se je na koncu koncev izkazalo, da nič od tega ne zaleže pri tržnem uspehu.
Še več – ne samo, da se lastniki orodij zganejo samo ob zunanji “grožnji”, vprašanje je tudi, ali bi bila “totalna samoregulacija” sploh uspešna, saj se je že večkrat izkazalo, da so orodja prerasla svoje lastnike in da preprosto nimajo odgovorov na vsa vprašanja, ki se porajajo ob različnih načinih rabe in zlorabe. Še več – ker je končen cilj lastnikov tržni delež in profit, je logično, da od njih rešitev problemov ne bo toliko časa, dokler to ne bo vplivalo na končni finančni rezultat.
Izgovor: “Regulacija bo ubila inovacijo!”
Druga mantra industrije je regulatorni umor inovacije, češ, birokrati bodo uničili majhna zagonska podjetja, ki skušajo na inovativen način uspeti na trgu. Seveda ob tem vsi zagovorniki samoregulacijskega pristopa pozabljajo na celotno zgodovino regulatornega reševanja tehnoloških izzivov in razbijanja monopolov, ki grejo več sto let v prihodnost. Še več – zgodovina nas uči, da je bila regulacija dejansko dobra za odpiranje novih trgov, a da hkrati niti ni preveč vplivala na upad zaslužkov industrije.
Dodaten poudarek je tudi na politični reprezentaciji industrije – lobiste si lahko privoščijo samo veliki igralci, ki pa se pregovorno skrivajo za zagovarjanjem majhnih podjetij in se tako predstavljajo kot volk v ovčji preobleki. Na eni strani spletni giganti dominirajo na trgu in dušijo razvoj ter alternative, po drugi strani pa taiste alternative ponujajo kot izgovor neobstoja svojih praks.
Končno lahko izgovor o škodljivi regulaciji povežemo še z vprašanjem dejanskega problema oziroma izziva regulacije – velikokrat se tukaj z namenom preprečevanja postavljanja pravih vprašanj o nadvladi velikih igralcev načrtno zamegljuje probleme in javnosti daje občutek, da bodo z regulacijo velikih igralcev podatkovne ekonomije na slabšem vsi (ostali).
Problem: Komu ustreza aktualno stanje?
Jasno je, da trenutno stanje ustreza delničarjem in vodjem podjetij, ki so si v aktualni pokrajini izborili dominanten položaj in razumljivo je, da bodo svoj položaj branili na vse načine. A to ne pomeni, da te pozicije ne bi smeli problematizirati in pozivati tako k politični kot tudi k potrošniški odgovornosti.
Tukaj ne gre samo za tržne relacije in vprašanje obdavčitve novih načinov poslovanja, ki beležijo vrtoglave zaslužke, temveč je pomembno in nujno nasloviti tudi vlogo posrednikov vsebin pri bolj druženih komponentah, kot so problem konstrukcije realnosti, socio-psihološkega vpliva ter vpliva na politično sliko države.
A reševanje problemov ne bi smeli reševati samo na plečih digitalno pismenega državljana, ki mu trenutno tako industrija kot tudi regulatorji prepuščajo vajeti in ga krivijo za čisto vse posledice industrijsko preciziranega oglaševanja in serviranja vsebin. Digitalna orodja in plaforme niso nevtralna, imajo lastnike z agendo in tako kot ostale dele ekonomije bi jih bilo potrebno efektivno regulirati. Preden bo RES prepozno.
Se ti zdi to pomembno?
Projekt Eticen.it nastaja v sklopu zavoda Državljan D. Zavod se ne financira z državnim denarjem, temveč denar za delovanje pridobiva tudi z donacijami aktivne javnosti. Če ti je tematika nadzora in krčenja državljanskih pravic pomembna, razmisli o podpori.
Naše delovanje pokriva več različnih področij, od digitalnih pravic, medijske pismenosti in aktivnega državljanstva. Več o naših aktivnostih izveš na spletišču zavoda Državljan D.
Leave A Comment