Svetovni splet je že dolgo časa pod nadzorom majhnega števila oligarhov, ki so si razdelili posamezne plasti tega komunikacijskega omrežja. Za gostovanje podatkov vsebin je glavni Amazonov sistem AWS (Amazon Web Services), za dostop do teh vsebin je v veliki večini primerov odgovoren Google in njegov istoimenski iskalnik, za vzpostavljanje povezav med posameznimi uporabniki imamo na voljo omejeno število družabnih omrežij (Facebook, Twitter…).
Vsi izdelki ameriške digitalne industrije, ki prevladujejo na Zahodu, se začnejo z zgodbo o povezovanju. Razvijalci, podprti z državnimi investicijami in zasebnim kapitalom, so hoteli “samo pomagati ljudem vzpostavljati in vzdrževati povezave med prijatelji”.
Razmerja med razvijalci in financerji se praviloma zapletejo takrat, ko pridejo financerji po svoj kos mesa in morajo razvijalci skorajda čez noč iznajti profitabilen model poslovanja za svoje igračke. Ironično – ameriške tehnološka sfera ima največji problem prav s tistim delom “ameriškega sna”, ki iz garažnega projekta naredi multinacionalko. In ravno ta prehod povzroča največ globalnih glavobolov, ko ga podjetja enkrat dejansko naredijo.
Monetizacija podatkov
Sveti gral digitalne ekonomije se nahaja v monetizaciji podatkov, ki jih imajo v lasti spletni oligarhi. Podatkovna ekonomija temelji na predpostavki, da bo na trgu vedno dovolj kupcev podatkov, zbranih v silosih spletnih omrežjih in drugih digitalnih sistemih, za katere bodo manjša podjetja pripravljena plačati in z njimi razvijati svoj posel.
Kvantifikacija našega digitalnega življenja sledi tej logiki in iz posameznika dela razpredelnico spletnih aktivnosti, ki jih nato zbiratelj prodaja najboljšemu ponudniku – od klikov, ogledov, prikazov do bolj “kompleksnih” statistik, s katerimi spletni velikani utemeljujejo svojo koristnost in uporabnost pri marketinških in drugih poslovnih aktivnosti.
Vse skupaj temelji na predpostavki, da se ponudniki in kupci statistik strinjajo o njihovi uporabnosti oziroma da je sistem digitalne analitike brezizhoden – onkraj številk, ki ne lažejo, ne sme obstajati alternativa, s katero bi se strinjala večina ponudnikov in uporabnikov. Četudi obstaja vedno več dokazov, da je spletna analitika igra s sencami.
Ko se enkrat hiša iz kart poruši, preživelih ni. Samo poglejte medijsko industrijo, ki je v času “prve” finančne krize leta 2008 doživela skoraj popoln kolaps oglaševalskega modela in s tem modela financiranja medijske produkcije, saj so v nekem trenutku ostali brez denarja. Kot zadnje rešilne bilke so se globalni mediji oprijeli bilke digitalnega medijskega vesolja, katerega propad lahko spremljamo danes – vzroki pa so skorajda enaki.
Digitalni fevdi
Na sceno so po prvemu kolapsu leta 2008 stopili digitalni velikani in ponudili svoje storitve kot odgovor na vse probleme globalnega gospodarstva, ki je s propadom klasičnega oglaševalskega modela izgubil pomembno povezavo z občinstvom. Reševanje sveta je bila mantra Silicijeve doline iz uvoda tega prispevka, ki je hitro naletela na finančno realnost sistema – vse to je bilo potrebno plačati in dokazati, da je reševanje sveta tudi profitabilno.
Začelo se je “zaklepanje” uporabnikov, ki so jih hoteli vsi sistemi (Facebook, Apple, Google…) obdržati zase in onemogočiti kakršnokoli prehajanje med fevdi. Ključno je bilo namreč, da so uporabniki “obviseli” na eni storitvi, ki je tako predstavljala “logično” izbiro oglaševalcem. Masovno kupovanje podatkov je še vedno mantra oglaševalske industrije, ki navkljub govoru o “kvaliteti” občinstva in “ciljanemu oglaševanju” še vedno najraje poseže po največji mreži, s katero lovi uporabnike.
V svojem početju so digitalni velikani sledili starim komunikacijskim imperijem (AT&T), ki jih je dokončno odrešila šele politika in zakonodaja. In prav tako kot AT&T so tudi Facebook, Google in ostali na začetku zagovarjali samoregulacijski model, s katerim so držali stran regulativo. Ironično – ko so postavili (pre)veliki, so se tudi oni začeli ogrevati za regulacijo – seveda na način, ki bi škodoval njihovi konkurenci in pomagal njim.
In četudi so se med obemi regulatornimi primeri politiki in regulatorji naučili kar nekaj novih trikov, se v aktualnem boju za regulacijo svetovnega spleta in podatkovne ekonomije politika še vedno premalo osredotoča na končnega uporabnika in ne naslavlja problema digitalnih monopolov. Če na primer spremljamo razvoj zasebnostne zakonodaje, lahko hitro vidimo, da gre v večini primerov zakonodaja na roke spletnih velikanov ter na škodo vseh ostalih – velikani se lahko na enotno tarčo zakonodaje hitro odzovejo in hkrati ne izgubijo prednosti, manjši ponudniki pa propadejo tako zaradi nesposobnosti prilagajanja in pomanjkanja alternativnih vzdržnih poslovnih modelov.
Samostojni tlačani
Ključen problem aktualnega načina regulacija leži v lažni percepciji “samostojnega tlačana”, ki sprejema neodvisne in avtonomne odločitve v sistemu spletnega fevdalizma. Zakonodaja namreč na spletu od ponudnikov storitev in vsebin zahteva, da ima uporabnik možnost izbire – četudi se v večini primerov izkaže, da persona uporabnika, ki bi bila kritična, neodvisna, samostojna in razmišljujoča, skorajda ne obstaja.
Ne nujno po lastni krivdi – “neumni uporabnik” je stereotip industrije, ki v njemu najde enostaven razlog za uvajanje svojih rešitev, s katerimi uporabnik “nima veliko dela” – mantra “don’t make me think” je sicer znižala vstopne stroške za delovanje v digitalni ekonomiji, a hkrati povzročila veliko škode pri slabšanju kognitivnih funkcij uporabnika, zanašanje na tehnologije in storitve ter hkrati zmanjšala vlogo kritičnega posameznika.
Racionalni uporabnik na spletu ne more obstajati tudi zaradi velikosti digitalne ekonomije in dolžine soglasji, zaradi neobhodnosti uporabe storitev in zaradi prevelikega stroška zamenjave storitev. Vse to stoji na poti uporabnika, ki mu aktualni zakonodajalci in industrija govorijo, da je krivda samo na njegovi strani in da naj se pač odloči, kaj bi rad. Če to povežemo z vedno večjo vpletenostjo specifičnih digitalnih storitev v družbene procese (iskanje zaposlitve, razvijanje socialnega kroga, vzdrževanje in projekcija samopodobe…) lahko dodatno ugotovimo, da gre pri racionalni izbiri samostojnega tlačana za ne prav lepo pravljico.
Neideološki spletni velikani
Drugi problem, ki se je te dni manifestiral v ukinitvi spletne prisotnosti ameriškega predsednika Donalda J. Trumpa, je v lažni neideološki drži spletnih velikanov, ki jih obvezujejo samo lastni pogoji delovanja in relativno ohlapna regulatorna zakonodaja. Od začetnih izjav skoraj vseh spletnih velikanov lahko razberemo željo po nevtralnemu omogočanju storitve, ki hitro naleti na kruto realnost medijskega prostora.
Raziskave namreč kažejo, da se zaradi mrežnega učinka na določenih digitalnih storitvah zadržuje več uporabnikov specifične politične struje, da se zaradi politične opredelitve uporabnikov problematizirajo celo razmerja delavcev v posameznem podjetju oziroma da se politični predznak uporabnikov uporablja kot element poslovne strategije. In v tem zadnjem elementu se skriva odgovor na logiko delovanja spletnih velikanov in poti do spremembe njihovega delovanja.
Se spomnite, kako so oglaševalci lansko poletje napovedali oglaševalski bojkot na Facebook omrežju? Izkaže se, da so se po mesecu bojkotiranja nekatera podjetja vrnila in da bojkot ni povzročil velike finančne škode temu velikanu. Pohvalno je tudi, da določena podjetja vztrajajo pri nadaljevanju bojkota, mogoče tudi zaradi vedno glasnejših opozoril o neučinovitosti oglaševanja.
Samovoljnost oligarha ali nevidna roka trga
Odnos med bivšim ameriškim predsednikom Donaldom J. Trumpom in njegovim najljubšim omrežjem Twitter je bil vedno predvsem v rokah lastnikov omrežja, medtem ko je Trump igral samo vlogo izdelka, ki ga lahko podjetje dobro trži.
Tako smo recimo leta 2018 brali obrambo vodje podjetja Twitter, v katerem se je branil pozivov k odstopu in izbrisu Trumpovega računa, ker da naj bi šlo za nevtralno platformo, ki sledi svojim pravilom delovanja. Njegovi podporniki v ZDA in po svetu so na pozive po problematizaciji Trumpove sovražne retorike odgovarjali, da gre za svobodo trga, da gre za osebo posebnega interesa, da je pač Trump prepomemben za javno razpravo.
Ironija je v tem, da je Trumpova retorika ostajala ista. Že leta 2016 je tvital o “ukradenih volitvah“, pozival k nemirom v drugih državah, širil škodljive laži. Zakaj so mu račun ukinili šele sedaj? Še več – ko je uslužbenec podjetja Twitter leta 2017 za enajst minut ukinil predsednikov Twitter račun kot svoje “poslovilno dejanje” so se mediji večino časa ukvarjali s “človeškim dejavnikom“, kot da bi se vprašali o širšemu vprašanju reguliranja vsebin, zmožnosti izbrisa računov z enim klikom in problemom (odsotne) samoregulacije.
Pri vsem skupaj ne gre pozabiti niti na zagovornike svobodnega trga in nevpletanja države, ki so kar naenkrat postali veliki zagovorniki državne regulacije in sodišč ter pozabljajo na vse primere vzklikanja neodvisnega trga, umiku državnih elementov in drugih floskul, ki so jim ustrezale do trenutka, ko se pač sami niso znašli na napačnemu koncu palice.
Še več istega
Razprava v začetku leta 2021 o problemu spletnih oligarhov, vsebinskega nestrinjanja in problema vseprisotnih digitalnih omrežij v javnem in zasebnem življenju razmišljujočega posameznika ne gre v pravo smer.
Recikliranje vzorcev obnašanja in problematiziranja posameznih primerov brez uvida širšega problema ter novo spodbujanje t.i. “kulture ukinjanja” ter zapiranja v nove vsebinske mehurčke, kjer je vse lepo in prav ter hkratno ignoriranje problema spletnega fevdalizma, ki smo ga v preteklosti že večkrat srečali ter dodatno pomanjkanje refleksije istih vzorcev delovanja na drugih področjih (pametna mesta, širša informacijska družba).
Še več – vedno večja tribalizacija političnih odločevalcev in njihovih podpornikov, ki ne zmorejo videti onkraj plota “svoje” in “tuje” ideologije odpira nove, a že videne bitke na področju svobode izražanja in regulacije nestrpnosti ter odnosa političnih predstavnikov do industrijskih vdorov v sfero političnega. Vdore, ki jih bodo politični odločevalci reševali samo v primeru, če bodo posegali na “njihov” fevd, medtem ko se z drugimi ne bodo ukvarjali.
Se ti zdi to pomembno?
Projekt Eticen.it nastaja v sklopu zavoda Državljan D. Zavod se ne financira z državnim denarjem, temveč denar za delovanje pridobiva tudi z donacijami aktivne javnosti. Če ti je tematika nadzora in krčenja državljanskih pravic pomembna, razmisli o podpori.
Naše delovanje pokriva več različnih področij, od digitalnih pravic, medijske pismenosti in aktivnega državljanstva. Več o naših aktivnostih izveš na spletišču zavoda Državljan D.
Leave A Comment