Boj za telekomunikacijsko prevlado je že dolgo časa bitka med Vzhodom in Zahodom. Kitajski Huawei, podjetje, ki na Kitajskem v sodelovanju z oblastmi razvija tudi tehnologijo za nadzor in preganjanje muslimanske manjšine na Kitajskem, z velikimi koraki koraka po Balkanu.
V srbskem glavnem mestu so v sodelovanju z mestnimi oblastmi že vzpostavili totalitaristično družbo nadzora in po celem mestu razpredli sistem videokamer z možnostjo snemanja v visoki ločljivosti in tehnologijo prepoznavanja obrazov, prihajajo pa tudi v Slovenijo.
Denar za propagando
Tokrat opozorimo na različno prakso slovenskih medijev, ki so povzeli raziskavo, s katero skuša Huawei vplivati na javno mnenje in s katero skuša dokazati, kako neproblematično je uvajanje tega akterja na trg 5G tehnologij.
Najprej dve dejstvi:
- Huawei je pri Centru poslovne odličnosti Ekonomske fakultete naročil in plačal tržno raziskavo
- Huawei je plačal za oglasna sporočila, v katerih promovira rezultate raziskave
Zanimivo je spremljati, kako so se različni mediji odločili poročati o raziskavi.
Za začetek podčrtajmo dejstvo, da se je res veliko število medijev odločilo omeniti to raziskavo, čeprav gre za očitno promocijsko sporočilo, s katerim skuša podjetje vplivati na svoj ugled v družbi. S tem ni samo po sebi nič narobe, gre bolj za novinarsko integriteto, kjer bi se novinarke in novinarji morali zavedati svoje vloge v družbi in informacijo o vlogi in položaju podjetja Huawei na slovenskem trgu predstaviti celostno, ne pa na podlagi oglasnih informacij.
Nato si poglejmo, v kakšni obliki so plasirali informacijo o raziskavi in čemu so se izognili.
Najprej se ustavimo pri spletišču časopisa Dnevnik. Raziskava je predstavljena kot oglasno sporočilo, kar pomeni, da so predstavniki Huawei v Sloveniji plačali za njeno objavo. To pomeni, da je nekdo pripravil besedilo in fotografije, časopisna hiša Dnevnik pa je na spletu objavila to v integralni obliki. Šlo je torej za klasično oglaševanje, čeprav je oglas plasiran kot novinarski članek.
Na spletišču časopisa Dela lahko skoraj do potankosti isto besedilo najdemo predstavljeno kot intervju z avtorjem raziskave, kjer bi lahko rekli, da je moral novinar napisati vprašanja na že vnaprej dane odgovore. Nobene omembe problema Huawei na področju človekovih pravic, nobene primerjalne analize s tujino… Še več – novica je na Delu predstavljena kot plačljiv članek, kar v bistvu pomeni, da mora bralec za ogled zamaskiranega sporočila za javnost še plačati!
Omenimo še portal Demokracija – če na tem spletišču iščemo ključno besedo Huawei, lahko najdemo izključno pozitivne novice v povezavi s tem podjetjem, ki so jih od februarja do maja 2020 objavljali tedensko.
Potem je tukaj STA. Korektno sicer omenijo, da je študijo naročil in plačal Huawei, vendar spet naredijo napako pri nekritičnem povzemanju vsebine. Še več! Na istem mestu lahko hkrati preberemo plačljivo vest in brezplačno oglasno sporočilo o istem dogodku, ki se ne razlikujeta veliko.
STA je med večjimi producenti medijskih vsebin v Sloveniji, zato je logično, da se vesti iz tega servisa nato hitro znajdejo po večih manjših medijih, ki si lastnega pokrivanja ne morejo privoščiti, hkrati pa plačujejo mesečno naročnino na storitev servisa Slovenske tiskovne agencije. Tako lahko vest o Huawei raziskavi najdemo na velikemu številu spletnih medijev širom Slovenije, kjer gre za preprosto kopiranje vsebine brez kritične refleksije.
Medijsko poročanje o podjetju Huawei je v slovenskem medijskem prostoru sploh v zadnjem času (leto 2020 in naprej) relativno pozitivno, kritična poročila so redka. Problem je tudi geopolitična komponenta boja med Zahodom in Vzhodom, kjer se Slovenija obrača po vetru in kjer uredniki velike večine slovenskih medijev javnega interesa za pisanje o problematičnih praksah kitajskega podjetja Huawei ne vidijo, hkrati pa jih Huawei dobro zalaga s svojimi oglaševalskimi proračuni. Zakaj bi torej zlorabljali ta korporativistični dogovor?
Boj za evropski trg
Kritičnega novinarskega pisanja o podjetju Huawei v glavnih slovenskih medijih skorajda ne boste našli. Četudi bo Huawei v novinarskem članku omenjen kritično, bo ta kritika blaga, nefokusirana, vezana na dogajanje v tujini.
Skorajda nemogoče je zaslediti kritično pisanje o tem podjetju na področju človekovih pravic in sodelovanja s kitajskimi oblastmi pri preganjanju muslimanske manjšine na Kitajskem. Praktično neobstoječe je poročanje o korupcijskih in diplomatskih škandalih v povezavi s tem podjetjem v večih evropskih državah. Tudi incidenti v tako kulturno in ekonomsko povezani državi, kot je Srbija, v slovenskem medijskem prostoru skorajda ne dobijo pozornosti, kaj šele, da bi se kdo kontinuirano ukvarjal s to temo.
Huawei na drugi strani pridno dela. V Sloveniji lahko tako najdemo več dobrodelnih kampanj, kjer je Huawei doniral telekomunikacijsko opremo šolam in drugim v pandemiji koronavirusa prizadetim skupinam. Njegova oglasna sporočila redno polnijo večino slovenskih medijev, tako na spletu kot tudi na drugih komunikacijskih kanalih. Njegovi predstavniki se sprehajajo po državnem zboru in vladnih pisarnah ter poslanke in poslance in vladne uslužbence skušajo prepričati v svoj prav v povezavi s sprejemanjem novega zakona o elektronskih komunikacijah, preprečevanju prevelikega druženja s Huawei opozicijo in ostalimi proti-Huawei ukrepi, ki se dogajajo na evropskem in globalnem nivoju.
S tem ni nič narobe. Podjetje si mora zagotoviti dober položaj na trgu in za to uporabiti vsa dovoljena sredstva. A večji problem nastane takrat, ko je ta “uporaba dovoljenih sredstev” edina stvar, ki obstaja in mogoče celo vpliva na molk kritičnih glasov, ki bi predstavili celostno informacijo o temu kitajskemu podjetju, ki ima na grbi tako kršenje človekovih pravic, vzpostavljanje družbe nadzora in na področju Balkana spet vzpostavlja novo železno zaveso.
Grehi očetov
O Huawei problemu smo že pisali. Organizirali smo dogodek in opozorili na problematično pozicijo tega podjetja v Srbiji. Zgodovina protiameriških sentimentov in široka mreža vpliva podjetja Huawei v tej državi sta namreč le dva od mnogih razlogov, zakaj Huawei v Srbiji vidi stabilno vstopno stopnico na Balkan in v Evropsko unijo.
Hkrati je na strani podjetja Huawei zgodovina in dolgo poročanje o zasebnostnih zlorabah ameriškega digitalnega imperija (Snowden, Wikileaks…), ki na balkanskem polotoku služi kot dober aktivator odločevalcev in pridobivanja javne podpore. Za primer preberite preiskovalno zgodbo o Huawei prisotnosti v Grčiji, ki podčrtava ravno te vidike in izpostavlja dilemo: “Saj je vseeno – vohunijo tako Američani kot Kitajci.”
Ta sentiment je prisoten tudi v slovenskem medijskem prostoru, kjer je tematika človekovih pravic v informacijski družbi izredno slabo zastopana. Ne glede na specifičen problem, ki se odpira z vprašanjem neomejene prisotnosti podjetja Huawei na Balkanu in ne glede na dokončnega zmagovalca v bitki digitalne prevlade med Zahodom in Vzhodom bi na tem področju pričakovali veliko več digitalne suverenosti in samostojnosti. Četudi samo kot promocijsko sporočilo.
Featured intro illustration by Lenka Matoušková/investigace.cz. Used with permission.
Se ti zdi to pomembno?
Projekt Eticen.it nastaja v sklopu zavoda Državljan D. Zavod se ne financira z državnim denarjem, temveč denar za delovanje pridobiva tudi z donacijami aktivne javnosti. Če ti je tematika nadzora in krčenja državljanskih pravic pomembna, razmisli o podpori.
Naše delovanje pokriva več različnih področij, od digitalnih pravic, medijske pismenosti in aktivnega državljanstva. Več o naših aktivnostih izveš na spletišču zavoda Državljan D.
Leave A Comment