V drugem delu zgodbe o vplivu kitajskega proizvajalca izdelkov informacijske družbe Huawei na področju Balkana poglejmo, kako je to podjetje pozicionirano na drugih tržiščih v naši regiji, v kakšnih odnosih je s političnimi akterji posamezne države in s katerimi prijemi širi svoj vpliv na tem področju.
Pri Huawei vplivu ne gre le za novo železno zaveso, pri katerih se merijo interesi dveh globalnih velesil (ZDA in Kitajska), temveč tudi za vzpostavljanje podlage za vpliv na javne sfere življenja v posameznimi državi oziroma na posameznem področju – Huawei namreč pokriva tudi področje pametnih mest, infrastrukture informacijske družbe in družbe nadzora, ki v kombinaciji z drugimi kitajskimi posredniki na tem področju vedno bolj pridobiva na veljavi.
Hkrati ne gre za za akcijo posameznega podjetja – Huawei v kitajskem strateškem prodiranju v evropski prostor predstavlja eno od ključnih podjetij, saj deluje na področju informacijske tehnologije, ki je trenutno zelo aktualna in prisotna v večih gospodarskih panogah.
Pobuda “Pas in cesta”
Začnimo pri kitajski pobudi “Pas in cesta” (Belt and road), ki že dalj časa predstavlja glavno strategijo kitajskega prodora v evropski poslovni in kulturni prostor. Balkanski polotok je pri pobudi ena ključnih regij, s katero bo Kitajska lahko konkurirala v Evropski uniji ter imela hkrati dovolj zaledja za trgovino in politično moč.
Slovenija je v tem oziru zelo podobna ostalim državam v regiji. Že leta 2016 lahko beremo analize o slovenskem sodelovanju v pobudi, ki se ob spremembi vlade ni pretirano spreminjala, ampak je predstavljala eno od sil kontinuitet.
V pobudi “Pas in cesta” največjo prednost Slovenije Kitajci vidijo v koprskem pristanišču, ki predstavlja točko povezave z Atlantikom in širšim evropskim trgom, hkrati pa bi bila to lahko osnova za nadaljevanje pogovorov o podpiranju kitajskih ponudnikov infrastrukturnih izdelkov in storitev na področju informacijske družbe (umetna inteligenca, 5G telefonija).
Kitajska balkanska pot
Kitajska gospodarsko-politična pobuda 16+1, ki nakazuje povezovanje šestnajstih držav Balkana in Srednje ter Vzhodne Evrope (Albanija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Češka, Črna Gora, Estonija, Hrvaška, Litva, Madžarska, Makedonija, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenia, Srbija) je leta 2019 začela skrbeti tudi Evropsko unijo, ki je izrazila skrb glede naraščajočega kitajskega vpliva v regiji in povezanim upadanjem standardov na področju kibernetske varnosti, kvalitete gradnje infrastrukturnih projektov in težav s finančno odvisnostjo od Kitajske.
Ravno pomanjkanje denarja je (bil) eden glavnih razlogov za tako uspešno širitev Kitajske na tem področju – kitajski infrastrukturni projekti so bili namreč financirani s strani kitajskih državnih bank, kitajska podjetja pa so poskrbela za delovno silo in stroje. To se je najlepše videlo na projektu izgradnje železnice, ki bo povezovala Madžarsko in Srbijo in s katero bo Kitajska vzpostavila povezavo za uvoz kitajskega blaga iz kitajskega pristanišča v Grčiji.
Na podoben način so leta 2017 Kitajci s pomočjo podjetja Huawei v srbskem Beogradu vzpostavili projekt “Varnega mesta” in po njemu začeli nameščati tisoč kamer visoke definicije, hkrati pa so tudi v drugih državah izkoristili regionalno politično nestabilnost ter biološko pandemijo z vzpostavljanjem vedno večjega vpliva.
Ironično – čeprav na področju balkanskih držav Evropska unija poskrbi za večino finančne pomoči in investicij, se sentiment državljank in državljanov obrača in je nad Kitajsko vedno bolj navdušen ter ji hkrati pripisuje veliko več zaslug za stabilizacijo regije, kot si jih ta država dejansko zasluži.
Huawei: Agent in promotor kitajske države
Govorili smo s Sofijo Todorović iz mreže Balkan Investigative Reporting Network (BIRN), ki nam je pojasnila vlogo podjetja Huawei na Balkanu.
“Huawei je zanimiv zaradi svojega problematičnega lastništva, ki vse javne razprave zaznamuje z vprašanjem političnega vpliva Kitajske na Balkanu,” pojasnjuje uvodoma. Lastništvo podjetja Huawei je namreč zelo zapleteno, saj gre za povezave med zasebnimi in javnimi akterji na Kitajskem ter povezave s kitajsko vojsko in kitajsko vlado. Hkrati več virov opozarja na vlogo Huawei pri vzpostavljanju novega digitalnega režima diktature na Kitajskem in v drugih državah po svetu.
Todorovićeva nadaljuje, da navkljub povezavam Huawei s kitajskimi političnimi akterji, večina balkanskih držav v tem ne vidi problema. “Madžarska vlada se do Huawei obnaša zelo prijateljsko, med drugim tudi zato, ker je Huawei na Madžarskem postavil svojo največjo tovarno zunaj Kitajske, hkrati pa ima na Madžarskem tudi razvojni center,” pojasnjuje.
V drugih državah (Romunija, Severna Makedonija, Hrvaška) politika ne problematizira Huawei prisotnosti, četudi se na tem področju v istem času odvija kampanja Združenih držav Amerike “Clean networks”, s katerimi skušajo zajeziti vpliv in prisotnost kitajskega Huawei in njegove omrežne tehnologije. Verjetno je molk povezan z investicijami Huawei na tem področju. Na Hrvaškem je leta 2019 Kitajska s hrvaško vlado podpisala sporazum o ekonomskem sodelovanju, po mnenju Todorovićeve pa javnost ni seznanjena s cilji in smisli sodelovanja.
V Romuniji, ki je tudi podpisnica ameriškega sporazume “Clean Network” Sofija opozarja na podoben model delovanja, kot smo ga opazili v Sloveniji – kupovanje vpliva skozi oglaševanje in pozitivno medijsko poročanje ter politično lobiranje. Podpisnica ameriškega sporazuma je tudi Severna Makedonija, “ki je tako žrtvovala dobre odnose s Kitajsko,” ocenjuje Sonja Torodović, “čeprav je Huawei leta 2016 doniral za več milijonov evrov računalniške opreme v makedonske šole.”
Bolj ostro so proti Huawei nastopili politiki v Bosni in Herzegovini, kjer so leta 2019 mediji poročali o politični problematizaciji Huawei opreme v Bosni, opozorila pa so v javnost prišla tudi v začetku leta 2021.
Beograd: Mesto tisočerih kamer
Najbolj se pečat kitajskega giganta pozna na glavnemu mestu Srbije, ki je s projektom tisočerih nadzornih kamer in mešanih kitajsko-srbskih policijskih enot vzbudila tudi največ globalne medijske pozornosti. Sodelavke in sodelavci nevladne organizacije Share Foundation iz Beograda že dalj časa opozarjajo na netransprentne postopke in prikrivanje informacij o projektu s strani uradnega Beograda.
Poleg digitalnega nadzora kitajska država v tem mestu že dalj časa sodeluje z beograjsko policijo tudi s kitajskim policijskim osebjem, uradno zaradi pomoči pri turizmu, neuradno pa zaradi varovanja kitajskih investicij v treh srbskih mestih.
In čeprav Srbija ni članica Evropske unije, Huawei tudi v tej državi lobira za nakup kitajske strojne opreme za zagotavljanje pokritosti s 5G signalom mobilne telefonije in odpira razvojne centre ter sodeluje z lokalnimi ponudniki telekom storitev.
Slovenija: Novo regulatorno in medijsko bojišče
Poročali smo že o kupovanju medijskega vpliva v Sloveniji. Za EDRIgram je novinar in medijski analitik Lenart Kučić poudaril, da je krivdo za nekritično povzemanje promocijskih besedil mogoče pripisati večim dejavnikom.
“Najprej je tukaj izredno sposoben in izkušenj posrednik medijskega zakupa, ki ima dobro vzpostavljene povezave z uredniki in zakupniki medijskega prostora,” pojasnjuje Kučić. “Tako je lahko hitro prišel do zmagovalne formule oblikovanja sporočil, ki bodo delovala pozitivno – dobrodelnost in tehnodeterminizem še vedno delujeta kot magneta medijske pozornosti,” dodaja.
Tudi pandemija je bila del razlogov za enostaven prodor. “Ekonomske težave večine slovenskih medijskih podjetij so se s pandemijo samo še povečale, tako zaradi upada prodaje tiskanih izvodov kot tudi zaradi manjših oglaševalskih proračunov,” opozarja Kučić in nadaljuje, da “imajo oglaševalci z jasno strategijo veliko enostavnejše delo pri kupovanju vpliva, saj mediji ne morejo biti izbirčni.”
Hkrati v Sloveniji poteka razprava ob sprejemanju novega zakona o elektronskih komunikacijah, ki naj bi urejal tudi področje 5G telefonije. Dušan Caf, direktor nevladne organizacije Digitas, opozarja: “Predlog zakonodaje naj bi uredil tudi področje nevarnih ponudnikov 5G telekomunikacijske opreme, kar pomeni, da ima Huawei več kot dovolj razlogov za pritisk na odločevalce in medije.”
V Delu je bil v začetku februarja 2021 objavljen članek, v katerem smo lahko prebrali naslednje besede dr. Matevža Raškovića, profesorja mednarodnega poslovanja na Univerzi Victoria v Wellingtonu: »Upal bi si trditi, da Slovenija po skoraj desetletju sodelovanja v 17+1 še nima jasno izoblikovanih stališč in prioritet v omenjenem sodelovanju ter kot kaže ne točno kaj želi ali bi rada od Kitajske,« izpostavlja Rašković. Čeprav Slovenija v tem oziru po njegovo ne izstopa od večine drugih držav, pa imajo nekatere druge države, na primer primerljivo velika Slovaška, vsaj jasno artikulirano strategijo do Kitajske, ki manjka na slovenski strani.
Namesto nas se bodo torej odločili drugi.
Se ti zdi to pomembno?
Projekt Eticen.it nastaja v sklopu zavoda Državljan D. Zavod se ne financira z državnim denarjem, temveč denar za delovanje pridobiva tudi z donacijami aktivne javnosti. Če ti je tematika nadzora in krčenja državljanskih pravic pomembna, razmisli o podpori.
Naše delovanje pokriva več različnih področij, od digitalnih pravic, medijske pismenosti in aktivnega državljanstva. Več o naših aktivnostih izveš na spletišču zavoda Državljan D.
Leave A Comment