Pametna mesta: Bitka ideologij

Javna razprava o pametnih mestih se zadnja leta tudi v slovenskem lokalnem okolju večino časa osredotoča na tehnodeterministično sintagmo, kjer naj bi tehnološke rešitve reševale ekološke, družbene in politične probleme, s katerimi se soočajo mesta.

“Če pogledamo slovensko razpravo na tem področju, ugotovimo, da je ozko definirana v okviru tehničnih znanosti,” opozarja izr. prof. dr. Matjaž Uršič iz Centra za prostorsko sociologijo. “Če pri tem sploh ne vzamemo v zakup, da je že sama definicija pametnega mesta, ki se uporablja v slovenskem prostoru, zelo problematična.”

Hiter pogled na javni diskurz, ki trenutno poteka v Sloveniji, pokaže izrazito tehnodeterministično reševanje družbenih problemov, ki jih obljubljajo razvijalci in ponudniki rešitev pametnih mest. Glavni problem pametnih mest dr. Uršič vidi v nerazrešenemu odnosu politike in tehnologije.

“Že od sedemdesetih, osemdesetih let dvajsetega stoletja, ko so tehnološka podjetja prvič ponudila zbiranje podatkov v urbanem okolju, se pojavi problem interpretacije zbranih podatkov in izoblikovanje politik na področju zbranih podatkov,” opisuje in dodaja, da o pametnih mestih v slovenskem okolju sploh ne bi smeli govoriti, če bi kot definicijo pametnega mesta vzeli tako tehnokratski kot tudi politološki vidik. “Manjka odločevalski moment, ki bi baziral na zbranih podatkih,” poudarja dr. Uršič.

Telekomi postajajo vodilni akterji

Industrija, ki se je najhitreje prilagodila novim razmeram in začela tudi v Sloveniji ponujati strojne in programske rešitve pametnih mest, so telekom podjetja. Marjana Senčar Srdič, vodja tehnologij interneta stvari in inovacij v A1 Slovenija, pojasnjuje, da se je A1 odločil za vstop na to področje zaradi povezovalnega elementa telekom industrije.

Gledano zgolj iz tehnološkega vidika je osnova koncepta pametnega mesta uporaba različnih metod in tipal (senzorjev) za zbiranje podatkov. Da bi podatke lahko učinkovito, varno in v čim bolj realnem času zbrali ter iz njih pridobili uporabno vrednost, pa je potrebna povezljivost,” pojasnjuje Senčar Srdič in nadaljuje, da je “povezljivost kot osnovna dejavnost telekomunikacijskih operaterjev je tako pomembna komponenta v razvoju rešitev za pametna mesta in skupnosti.”

Za razliko od tujine v Sloveniji na področju razvoja in implementacije pametnih mest prevladuje stroka in industrija informacijske tehnologije. “To se vidi tudi na lokalnih projektih v Sloveniji, kjer primanjkuje družbenih interpretacij vpliva tehnologij, v večini primerov gre za golo tehnično implementacijo tehnologij v fizični prostor,” še dodaja dr. Uršič in primerja področje s tujino. “V tujini je veliko več poudarka na interdisciplinarnih pristopih do tega fenomena, saj lahko samo humanisti in družboslovci vsebinsko analizirajo družbene trende, povezane s tehnološkimi rešitvami,” opisuje razmere in dodaja, “da tega pri nas ni.” Razlog za nepovezanost? “Na eni strani naravoslovne znanosti skušajo zadržati primat na tem področju, na drugi strani pa zaradi političnega vpliva ni večjega premika k interdisciplinarnosti,” opozarja dr. Uršič.

Po mnenju Marjane Senčar Srdič se razvijanje storitev pametnih mest telekom industriji trenutno izplača predvsem kot demonstrativen projekt. “Pametna mesta so v Sloveniji še v povojih in kot taka še niso komercialni projekti. Nekaj pilotskih projektov je služilo predvsem prikazu zmogljivosti uporabljenih rešitev in tehnologij, skratka na tem področju smo še bolj na začetku,” pojasnjuje in nadaljuje, da se bo “morda s prihodom zmogljivejših, za mesta/občine pa stroškovno sprejemljivejših tehnologij to kaj spremenilo.”

Marjana Senčar Srdič opozarja, da tehnodeterminističen pristop ni pravi in dodaja, da na dolgi rok “v prvi vrsti štejejo koristi za prebivalce in obiskovalce ter prihranki, ki jih morajo biti pristojni zmožni (in pripravljeni) vrniti v obliki dobrobiti za lokalno okolje. Šele takrat se bodo pametna mesta izplačala tudi ponudnikom.”

Vas proti mestu proti državi

Veliko premalo se na področju pametnih mest pogovarjamo o političnemu vprašanju tega izziva, kjer po mnenju dr. Uršiča naletimo na izrazit problem lokalnega vrtičkarstva. Slovensko upravljanje je odraz “lokalno partikularističnih politik”, s katerimi upravljajo “lokalni šerifi” in zaradi katerih v Sloveniji nimamo holističnih projektov na tem področju.

Dr. Uršič stanje opiše na primeru neuvedbe enotne vozovnice za javni prevoz, ki bi veljala v celotni državi. “Slovenija je geografsko izredno majhna, a se zaradi lokalnih dogovorov ne zmoremo dogovoriti za enoten sistem javnega prevoza – obala ima svoj strojni in programski sistem za javni prevoz, Ljubljana ima svojega,…” opisuje stanje dr. Uršič, ki stanje označuje za “norost,” katere razlog je v lokalizirani odločevalski politiki, podprti tudi z glasom volilk in volilcev. Še več, po mnenju dr. Uršiča skušajo določene politične stranke vrednost urbanega okolja zmanjšati in več moči podeliti podeželju.

Dr. Uršič problem na tem področju vidi predvsem zaradi pomanjkanja strokovnega kadra na lokalnem nivoju. “Če občina nima zaposlenega strokovnega kadra s področja urbanističnega razvoja, ta funkcija ponavadi doleti tistega, ki je po izobrazbi temu področju najbližji,” pojasnjuje in nadaljuje, “to pa pomeni, da lahko v določenih primerih za to področje imenuješ osebo, ki nimajo pravega odnosa do celostnega razvoja, temveč se osredotočajo samo na partikularne koristi.”

Na drugi strani Marjana Senčar Srdič opozarja, da imajo občine veliko različnih želja. “Vsako okolje ima svoje specifike, potrebe, izzive. Če za kraje, ki nimajo lastnih centrov za ravnanje z odpadki, vsak dodaten kilometer pri zbiranju pomeni precejšen strošek in je tako vložek v sistem upravljanja z odpadki več kot smiseln, pri tistih, ki jih imajo blizu velja, obratno. Spremljanje okolijskih parametrov je pomembno, a le, če se vzporedno z njim razmišlja o odpravi ali vsaj omilitvi vzrokov za slabše rezultate na konkretnih lokacijah. Generalno gledano ima Slovenija največje izzive na področju mobilnosti in logistike, zato brez dvoma gre za področje z največjim potencialom, saj bi državljanom (pa tudi obiskovalcem/turistom) prineslo tudi največje koristi,” opisuje.

Problem javno-zasebnih partnerstev

Omenili smo že problem oblikovanja politik na ravni lokalnega okolja in države, ki bi kaj kmalu lahko postali dve nasprotujoči si sili. Dr. Uršič poudarja, da so bili problemi z definicijo pametnih mest že ob samemu začetku snovanja teh proizvodov informacijske družbe. “Na začetku je bilo sicer pristotnih več različnih definicij, a je na temu polju zmagala tehnološka struja, ki je nato pod tem pojmom začela prodajati svoje izdelke,” pojasnjuje in dodaja, da je treba izvore tega pojma iskati v univerzitetnih laboratorijih, iz katerih je nato termin preskočil v posamezna zasebna podjetja in v industrijsko panogo.

A to ne pomeni, da je pojem pametnih mest rezerviran izključno za eno polje, nadaljuje dr. Uršič, ki v svoji praksi profesorja na fakultetah za arhitekturo, gradbeništvo, dizajn in družbene vede opaža opisovanje identičnega fenomena skozi različne besednjake.

“Brenčavke pametnih mest se selijo iz enega na drugo znanstveno in vsebinsko polje in pri tem spreminjajo svojo vrednost,” dodaja. To se pozna tudi pri izvedbah pametnih mest. Že v prejšnjem delu smo opozorili na razlike v definicijah in izvedbi pametnih mest, ko primerjamo nizozemski Amsterdam in romunski Cluj. Dr. Uršič začetke tako raznolikega razvoja vidi ravno v neenotni definiciji. “Razen vezave na informacijsko tehnologijo in procese odločanja na tem področju ni enoznačne interpretacije, kar dopušča zelo široko polje izvedbe dejanskih projektov,” opozarja.

Bi lahko torej zasebna pobuda podjetij, ki ponujajo rešitve pametnih mest, razrešila te lokalne konflikte in poskrbela za poenoteno infrastrukturo pametnih mest v Sloveniji? Dr. Uršič meni, da to ne bo odvisno od tehnologije, temveč od politične volje. “Tehnologije definitivno predstavljajo neko možnost nove kohezije,” dodaja.

Kako bi se torej občine morale pripravljati na uvajanje projektov pametnih mest? “Definitivno je področje varovanja in dostop do podatkov aktualno, še preden pride do dejanskih izvedb,” ocenjuje dr. Uršič, ki na področju lokalnih politik pametnih mest vidi še veliko problemov. “Bojim se, da bo prišlo do upora lokalnih veljakov proti državi, ki bi to področje poskušala standardizirati,” opozarja. “Med župani in ponudniki rešitev bo prihajalo do dogovorov, saj vsak župan rad vidi investicije v svoji občini,” pojasnjuje dr. Uršič, “problem pa bo nastal pri omejevanju dometa oziroma pristojnosti lokalnih odločevalcev, ki bi jih država uvajala zaradi standardizacije rešitev.”

Telekomi na določenih področjih lahko ponudijo strokovno pomoč. “Vsakdo prisluhne dobrim predlogom, tako da je za nas ključno, kako dobro uspemo občinam predstaviti koristi pametnih mest in oceniti njihove realne zmožnosti za implementacijo, šele potem pride na vrsto vse ostalo,” našteva Senčar Srdič.

Na področju koristi za uporabnike dr. Uršič vidi veliko neizpolnjenih obljub. “Če pogledamo Ljubljano in ureditev prometa, kjer občina razvija informacijske rešitve na tem področju – je zaradi rešitev, kot je BicikeLJ in Urbana prišlo do modalnega razcepa, ki bi bolj favoriziral javni promet? Ne. Je zaradi ekoloških otokov prišlo do večje reciklaže odpadkov? Tudi ne. Pametna raba elektrike? V celotni državi porabimo več energije kot v preteklih letih, proizvedemo več odpadkov…,” opozarja dr. Uršič, ki dodaja, “da se tehnologije pametnih mest vpeljuje brez analiz učinkov, v najboljšem primeru pa so izvedene analize metodološko oporečne.” Tako bi lahko rekli, da se trenutno pametna mesta v Sloveniji nahajajo na nivoju zagonskega podjetja. “Podjetja zbirajo denar za vzpostavitev pametnih rešitev, medtem ko za kalibracijo in vzdrževanje teh rešitev ni namenjene ne pozornosti, ne sredstev,” opozarja dr. Uršič.

Hkrati se je treba zavedati, da razvijalci informacijske tehnologije ne morejo ponuditi celostnega družbeno-informacijskega pristopa za reševanje izzivov na področju pametnih mest. Marjana Senčar Srdič pojasnjuje, da se v ekipah za razvoj rešitev “poleg očitnih-sodelavcev, ki poskrbijo za varno in zanesljivo povezljivost, so ključni kadri vezani na razvoj programske opreme (solution arhitekti in razvijalci programske opreme), saj so skoraj brez izjeme potrebne določene prilagoditve, če ne kar razvoj posameznih komponent v celoti,” in dodaja, da so “posebej pomembna komponenta je tudi varnost, področje kjer ima A1 Slovenija že dolgoletne izkušnje in na katerem delujejo kompetentni sodelavci. Za uspeh rešitev je pomembna tudi uporabniška izkušnja, zato del ekipe pozornost posveča tudi temu elementu.”

Kdo upravlja s kom?

Eden glavnih spodbujevalcev razvoja so trenutno zagotovo evropski razpisi, ki v lokalno okolje dovajajo “brezplačen denar” za razvoj in načrtovanje rešitev pametnih mest. Bi lahko razpisi vplivali na oblikovanje lokalnih politik, ki bi se bile izziva pametnih mest tako prisiljene lotevati bolj celostno? “Evropski projekti so v našem prostoru edino področje, kjer prihaja do interdisciplinarnih povezav,” pojasnjuje dr. Matjaž Uršič.

Čeprav bi lahko zamahnili z roko ob misli na zahtevane pro forma multidisciplinarne ekipe, ki naj bi razvijale rešitve pametnih mest, dr. Uršič v njih vidi pozitivno silo. “Ljudje so zaradi razpisnih obvez prisiljeni v drugačno razmišljanje in stvari gredo v pravo smer,” ocenjuje in hkrati kritizira: “Seveda je tukaj vprašanje hitrosti premikanja, kjer v Sloveniji vse poteka zelo počasi, še posebej v primerjavi z drugimi državami.

Da so pametna mesta v svoji osnovi “samo” dogovori med javnimi in zasebnimi partnerji, je jasno. Poslovni modeli so torej del dogovora, pri čemer lahko hitro ugotovimo, da škarje in platno v rokah držijo ponudniki storitev, ne pa mesta sama. Časopis Delo tako recimo prispevek o pametnih mestih začne s stavkom: “Pomembno je, da pri odločanju o rešitvah za pametna mesta in skupnosti njihovi predstavniki izberejo ustrezen poslovni model,” nato pa v njrem promocijsko predstavlja rešitve podjetja Petrol.

V seriji prispevkov o pametnih mestih smo že opozarjali na finančno vzdržno konstrukcijo rešitev pametnih mest, ki se bo zasebnim podjetjem izplačala samo toliko časa, dokler bo račun na koncu prevzel nekdo drug – trenutno je to še vedno Evropska unija in razpisi, kmalu bo morala na tem področju štafeto prevzeti država. Obstaja še tretja možnost – monetizacija zbranih podatkov tretjim osebam. Po domače – ciljano oglaševanje.

Če so pametna mesta v osnovi velika količina senzorjev, ki beležijo in analizirajo različne podatke, potem je logično, da lahko lastnik teh zbirk podatke uporabi tudi za financiranje rešitev. Drugače povedano – podatke bodo prodajali tudi oglaševalcem. Deloitte v poročilu “The challenge of paying for smart cities projects” iz 2018 našteva več različnih modelov financiranja rešitev pametnih mest, med drugim pa omenja tudi preprodajo podatkov in ciljano oglaševanje kot vir financiranja.

Tudi Googlov projekt pametnega mesta, ki so ga na koncu odnesli ravno neodgovorjeni problemi na področju zasebnosti in poslovnih modelov, je konkreten signal napačnega dojemanja podatkovne ekonomije, kjer so podatki pač valuta in kjer visokoleteče obljube o “boljšem življenju zaradi večje količine podatkov” pač niso več relevantne.

Kaj dela država?

Sogovornice in sogovorniki za ta članek so večkrat poudarili odgovornost države za razvoj celostne strategije razvoja pametnih mest, ki ga že sedaj pestijo marsikateri problemi, od težav pri definiciji do praktične izvedbe projektov.

Že sedaj je jasno, da bi občine rade z javnim denarjem za pametna mesta financirala večinoma infrastrukturne projekte, čemur pa ministrstvo za javno upravo nasprotuje. V Delu lahko preberemo opis problema: “Na MJU znova pojasnjujejo, da davek na dodano vrednost, nakup rabljene opreme, nakup cestnih in transportnih sredstev, stroški nakupa zemljišč in stavb, tudi klopi ali cestnih svetilk, še posebej pa asfaltiranje parkirišč, pločnikov in drugih površin ne sodi med upravičene stroške.”

Podobno je tudi na področju t.i. vendor lock-in rešitev, kjer ministrstvo zaenkrat še vztraja pri rešitvah, ki bodo odprtokodne in ki jih bodo lahko občine uporabljale na dolgi rok. “»Bistvo zahteve je v tem, da razpis spodbuja razvoj informacijskih rešitev, s katerimi boste lahko prosto razpolagali in ki vam bodo omogočile njihovo samostojno upravljanje, s čimer se boste izognili situaciji vendor lock-in, kar se v informatiki kaže kot izredno problematično zaradi posledičnega zviševanja stroškov uporabe (ali vzdrževanja in nadgrajevanja) in predvsem nižji kvaliteti izvedenih storitev,« občinam svetujejo na MJU,” piše Delo.

A tudi ta razpis ni brez problematičnih usmeritev. Tako občine že same ugotavljajo problem pomanjkanja digitalnih veščin in ugotavljajo, da bodo lahko z razpisnim denarjem financirale tudi izobraževanje kadra. A tukaj spet nastane problem – odločevalci so po eni strani ključen del razvojnega cikla, hkrati pa jih bo potrebno še dodatno izobraziti, medtem ko na drugi strani zasebna podjetja čakajo z že pripravljenimi paketi storitev, naprav in “strokovne pomoči pri implementaciji”.

Tako se nam na področju pametnih mest obeta še en vihar vseh viharjev – dosedanji razvoj dogodkov namreč nakazuje, da se bo javni denar porabljal za partikularne rešitve, ki bodo v domeni zasebnega sektorja, predstavniki javnosti pa bodo služili samo kot podpisniki industrijskih predlogov, najkrajšo pa bodo potegnile občanke in občani.