Facebook: Ko se zalomi v največji tovarni sovraštva

Izpad Facebook storitev, ki so po celem svetu zatemnile dostop do omrežij Facebook in Instagram ter sistema za klepetanje Whatsapp, ne bo spremenil ničesar.

Čeprav imajo regulatorji in potrošniki že dalj časa več kot dovolj razlogov za reakcijo in prekinitev financiranja praks algoritemskega spodbujanja nestrpnosti, si je treba priznati, da smo zavozili pri osnovnih celicah razvoja informacijske družbe in da bo pot v novo novo normalnost izredno težavna.

Za težavno vračanje v novo novo normalnost odgovornost leži na večih koncih, kar je hkrati tudi glavni razlog, da bo pot naprej sicer tlakovana z dobrimi nameni, a se bomo vedno znova vračali na realnost boja spletnih gigantov, ki so si privatizirali javno dobrino in je sedaj ne bodo izpustili iz rok.

Prvi problem: Algoritemsko sovraštvo in neumnost

Če začnemo z enim najbolj očitnih problemov. Algoritemsko urednikovanje vsebin, kjer niti progamerji ne razumejo svoje kode in njene interakcije z okolico je v času pandemije koronavirusa omogočilo naravnost neverjetno širjenje propagandističnih in lažnivih vsebin o pandemiji, za katero je po raziskavi odgovornih 12 ljudi. NPR namreč poroča, da je nevladna organizacija Center for Countering Digital Hate v raziskavi ugotovila, da je za “65% vseh zavajajočih in napačnih vsebin, ki se delijo po temu omrežju.”

Ne gre za napako, temveč lastnost sistema. Razkritja Facebook žvižgačice, Frances Haugen, namreč opozarjajo na problem programiranja algoritmov, ki so namenjeni spodbujanju interakcij med uporabniki tega omrežja. V tem smislu algoritmi delujejo na isti način kot populistični politični predstavniki, ki najprej analizirajo lastnosti občinstva in potem začnejo pritiskati na točno tiste gumbe, ki pri občinstvu izzovejo največji čustveni odziv.

Rešitev? Zapletena.

Drugi problem: Oglaševalski proračuni gredo v nebo

Če se algoritemsko podžiganje čustev občinstva ne izplača uporabnikom, se izplača Facebooku. Ne zato, ker bi inženirji tega spletnega velika predstavljali “slabega fanta” iz klasične bondiade, temveč zato, ker jih za to podžiganje nagrajujejo oglaševalci, ki vedno več denarja namenjajo za oglaševanje na družabnem spletu.

Denar je še vedno sveta vladar in tega se zavedajo tudi različne interesne skupine, ki v Facebook omrežju vidijo ultimativno zbirko podatkov o uporabnikov. Podatkov, ki jih lahko uporabijo kot mehanizem ciljanja oglasov. Spodbujanje rasnega sovraštva, nažiranje pridobljenih ustavnih in človekovih pravic, targetiranje ranljivih uporabnikov… vse to je posledica podatkovne ekonomije, ki se ne ozira na posledice svojega mapiranja uporabnikov.

A ker gre za globalno platformo, je tudi na temu mestu učinkovit bojkot oglaševalskih podjetij obsojen na propad. Ne gre samo zato, da bi se vsi oglaševalci navduševali nad Facebook omrežjem, gre preprosto za to, da razen Facebooka nimajo relevantne alternative.

Rešitev? Zapletena.

Tretji problem: Politična kuhinja

Facebook je v osnovi še vedno ameriško podjetje. Produkt doline silicija in države, ki vsako omembo regulatornega okvira razume kot potop v totalitaristični komunizem, ki obstaja samo v znanstvenofantastični literaturi.

Facebook je v ameriškem kongresu najhujši lobist, tudi v Evropskem parlamentu vodi krdelo. Še več – Facebook pri svojemu delovanju uporablja preverjeni model tobačne industrije, za katerega vemo, kako škodljiv je.

Namesto odločnih borcev za pravice volilk in volilcev nas tako na evropski ravni zastopajo plačanci digitalne industrije, ki se namesto ostrih potez odločajo za vitje rok in nadaljevanje omogočanja modela kapitalizma platform, kjer zakonodajo pišejo kar platforme same.

Pragmatični politični predstavniki in finančna moč zasebnega sektorja sta smrtonosna kombinacija za reševanje problema premočnih digitalnih platform, ki svoj profit postavljajo pred javno dobro. In če se slučajno zgodi, da mu regulator pride preblizu? Ni problema, ga pač kupijo.

Rešitev? Zapletena.

Četrti problem: Mit odgovornega uporabnika

Navkljub večletnim dokazom in opozorilom o mehanizmu katastrofe družabnega spleta in navkljub večkratnim poskusom digitalnega opismenjevanja, ki iz kritičnega državljana dela poslušnega potrošnika, se v javnosti še vedno pojavljajo in z javnim denarjem financirajo programi digitalne pismenosti, zanemarja pa se tako fenomen “temnih vzorcev“, vedno večje povezanosti družbenega spleta z ekonomskim položajem posameznika in njegovega socialnega statusa.

Še več – digitalno opismenjevanje, v katerega držav ain Evropska unija zadnja leta namenjata vedno več denarja, je v direktnem nasprotju z logiko informiranjega državljana, ki bi moral Facebook račun preprosto izbrisati. Namesto tega lahko še vedno spremljamo napotke državnih organov na lokalni in Evropski ravni, ki uporabnikom pomagajo pri “varni rabi” družabnega spleta.

Če si sposodimo še eno primerjavo s tobačnim lobijem – tudi tam so v preteklosti cigarete podpirali zdravniki, razlagali prednosti “varnega” in “zdravega” kajenja in podpirali tobačno industrijo.

Rešitev? Zapletena.

Facebook ni problem

Problema ne bomo rešili do trenutka, ko se bomo končno zavedali, da Facebook ni problem, temveč je to seštevek večih problemov, ki zahtevajo reševanje na drugih ravneh. Facebook torej ni vzrok, temveč posledica koruptivne politike, neizobraženih odločevalcev, neodgovornih razvijalcev in ugrabljenih uporabnikov.

Še več – dokler ne bo na tem področju prišlo do relativno usklajenega delovanja večih interesnih skupin, ki bodo skupaj, v vzporedni vezavi poskrbeli za svoj del odgovornosti, bomo še naprej obsojeni na stanje, v katerem se trenutno nahajamo.

Učenje na svojih napakah še nikoli ni bilo tako poceni in hkrati tako drago. Namesto, da že več generacij uvajamo v nikoli realizirano družbo znanja in informacij, za katero se vedno znova izkazuje, da gre za čisto navaden industrijski fevdalizem, kjer so stroji malo bolj čisti, a hkrati veliko bolj umazani, bomo pač obsojeni na svojo vlogo v ekosistemu podatkovnih bakterij. Kjer je vse lepo.