V Silicijevi dolini se odvija ironičen preobrat, ki bi ga še pred nekaj leti pripisali znanstvenofantastičnim distopijam: arhitekti umetne inteligence (UI) zdaj na lastni koži občutijo hladno logiko algoritmov, ki so jih sami sprogramirali. Več kot 4.500 zaposlenih pri Googlu je nedavno vodstvu predalo peticijo, v kateri zahtevajo zaščito pred odpuščanji, medtem ko tehnološki velikani usmerjajo milijarde v razvoj UI. Ta obupan klic na pomoč ni le interni korporativni spor, temveč simptom širšega problema, ki razkriva globoko hinavščino tehnološke industrije. Ustvarjalci so na lastni koži spoznali, da “nevidna roka”, ki je dolgo neusmiljeno posegala v druge gospodarske panoge, sedaj sega po njihovih lastnih delovnih mestih.

Geneza tega problema izvira iz dolgoletne arogance tehnološke elite in njene neomajne vere v optimizacijo sveta. Zadnje desetletje so inženirji razvijali sisteme, ki so pod krinko napredka in učinkovitosti množično ukinjali delovna mesta v proizvodnji, logistiki in storitvenih dejavnostih. V Silicijevi dolini je dolgo prevladovalo trdno prepričanje, da so ustvarjalci kode nedotakljiva aristokracija, varna pred ostrino avtomatizacije, ki so jo prodajali drugim. A ta mit o tehnološki izjemnosti se je dokončno sesul, ko je razvoj generativne UI dosegel točko, na kateri lahko suvereno avtomatizira tudi programerska opravila.

Do preobrata ni prišlo zgolj zaradi tehnološkega preskoka, temveč predvsem zaradi neizprosne logike kapitala in maksimizacije dobička. Korporacije, kot je Alphabet – katerega vrednost je zrasla na astronomske štiri bilijone dolarjev –, namreč ne odpuščajo zaradi finančne stiske. Umetna inteligenca je postala priročen izgovor in orodje za kadrovsko prestrukturiranje, s katerim podjetja znižujejo stroške, da bi pomirila vlagatelje na Wall Streetu. Podjetje Meta naj bi po trditvah v nedavni tožbi šlo celo tako daleč, da je algoritme uporabilo za izbiro presežnih delavcev, pri čemer je tehnologija hladnokrvno tarčirala predvsem ljudi na bolniškem in porodniškem dopustu.

Prav ta boleč trk z realnostjo razgalja paradoks in hinavščino tehnoloških delavcev, ki se zdaj pospešeno zatekajo k sindikalnemu organiziranju – mehanizmu, ki so ga v preteklosti, obdani z delniškimi opcijami in brezplačnimi ugodnostmi, močno podcenjevali. Zgovoren je primer Googlovega inženirja, ki po eni strani sam razvija orodja UI za avtomatizacijo tujega dela, po drugi pa v strahu pričakuje, ali ga bo ravno ta koda stala službe. Zahtevati solidarnost in zaščito pred tehnološkim napredkom, potem ko si leta sodeloval pri njegovem vsiljevanju preostanku sveta, odpira resna etična vprašanja. Algoritmi pač nimajo empatije, ne prepoznajo korporativne lojalnosti in ne cenijo ustvarjalčevega truda.

Posledice tega fenomena so daljnosežne in bodo trajno spremenile razmerje moči na globalnem trgu dela. Če niti arhitekti digitalnega sveta niso več imuni na algoritemsko odpuščanje, potem v sodobni ekonomiji ni absolutno varno nobeno delovno mesto. Čeprav bo sindikalizacija v tehnološkem sektorju verjetno postala nov standard, se tehnološki kapital le redko ozira na delavske pravice. Zgodba prestrašenih Googlovih inženirjev tako služi kot brutalno opozorilo celotni družbi: ko vodenje človeških usod prepustimo goli učinkovitosti in hladni kodi, na koncu vsi postanemo le strošek, ki ga je mogoče izbrisati z enim samim pritiskom na tipko.

Se ti zdi to pomembno?

Projekt Eticen.it nastaja v sklopu zavoda Državljan D. Zavod se ne financira z državnim denarjem, temveč denar za delovanje pridobiva tudi z donacijami aktivne javnosti. Če ti je tematika nadzora in krčenja državljanskih pravic pomembna, razmisli o podpori.

Naše delovanje pokriva več različnih področij, od digitalnih pravic, medijske pismenosti in aktivnega državljanstva. Več o naših aktivnostih izveš na spletišču zavoda Državljan D.